Mala gora

Mala gora, varianta na Čavnu, ki sem jo do sedaj vozil le delno. Večina odsekov mi je bilo poznanih, le pot proti koči in z vrha do točke, kjer se priključimo klasičnemu spustu mi je bila nepoznana. Strm odsek proti koči je bil zame nevozen, premikajoče kamenje, delne snežne flike in pomanjkanje moči in tu in tam poledeneli deli so bili izgovori za pešačenje. Bo potrebno pojačat trening. Pričakoval sem malenkost bolj sončen dan z višjimi temperaturami. Sonček se je pokazal šele v proti koncu prečke in se potem hitro skril. Temperature so se vseeno počasi dvignile nekaj stopinj nad ledišče.

Spust je bil kombinacija začetnega bolj tehničnega dela in tekoče enduro proge v spodnjem delu. Kljub temu, da sem ljubitelj tehnikalij mi je bil začetni dela enduro odseka v izjemen užitek. Vse kar vpliva na vožnjo se je lepo poklopilo, tekoče plavanje skozi serpentine med dokaj gosto posajenimi drevesi je ojačalo že tako odlične občutke. Vsi smo bili do ušes nasmejani, tudi tisti, ki so uspeli uprizoriti »skok« čez krmilo pri minimalni hitrosti, brez posebnega vzroka. No vzrok je bil »hotel sem dvigniti zadnje kolo čez blato« za izvedbo videnega, moraš bit vsaj malo talentiran.  Ker se je končalo brez negativnih posledic, je bil to še dodaten vzrok za smeh. Odpeljanih dobrih tisoč višincev je bil izgovor, da si zaslužimo nekaj za pod zob, da bo zaključek ture popoln.