Tinjan-Socerb

Da preženemo depresijo vremena Ljubljanske kotline smo se podali v smeri obale. Ideja, da bi ponovno začeli obračati pedala v Ajdovščini in jo mahnili v smeri Kovka se je spremenila in končali smo bližje obali v bolj enduro sceni. Na predlog sotrpina smo preskusili spuste s Tinjana in Socerba.

Kratek vzpon na Tinjan izpred parkirišča nas je segrel ravno prav in kot bi mignil smo bil na prvem spustu. Ta nas je precej navdušil. V prvem delu, z izjemo vstopa, dokaj položen, hiter s kako skakalnico in nekaj bandami. Oblikovala ga je človeška roka. Prečkamo gradbišče in spust postane malenkost bolj razgiban, manj umeten z nekaj več detajli, tesnimi ovinki, našla se je kakšna kompresija, nekaj blata in še kaj.

Spust končamo v dolini pri kampu v Ospu in jo mahnemo proti Socerbu. Ker smo bili »zgodnejši« smo bili na poti skoraj sami, no vsaj na prvem vzponu. Na začetku malo po cesti, potem po kolovozu popestrenem z blatnim odsekom, ki ga nismo pričakovali. Nadaljujemo po gozdni, ki pripelje malo pred vasico Prebeng (Prebenico). Da bo vzpon imel vse barve nas je, preden se obrnemo na glavo, čakalo še malo asfalta. Začetek spusta bi gladko spregledal, je na koncu ovinka takoj za ograjo ob cesti.

Torej, spust številka dve današnje turce se začne z nekaj več detajli v obliki nekaj metrskih strmejših klančin, nadaljuje po kamniti poti in zavije na lepo položnejšo, enoslednico in se zaključi ob vznožju hriba kjer smo začeli vzpon. Mislim, da se spustu reče Lovska, če me spomin ne vara.

Pa začnimo, ponovno v hrib, najstrmejši del je kakopak prvih nekaj deset metrov, verjetno zato, da ti nasmeh ki ga je pustil spust, zamenja hlastanje za zrakom. No, saj tako hudo ni bilo, ne še. Ponovno se peljemo skozi vas Prebeng, kjer sem pomislil, da bi bilo dobro srkniti kak požirek vode iz meha, do sedaj sem pil samo iz flaške. Potipam za cevko, ki ponavadi visi preko desnega ramena in ugotovim, da je ni. Hiter miselni preblisk mi odgovori, da je meh ostal doma, sploh ga nisem pripravil. Huh, to bo še zaimivo.

Na začetku spusta smo srečali skupino naših južnih sosedov, ki so uživali na istih trailih. Izmenjamo nekaj besed in so odbrzeli. Prebudilo se je tudi nekaj Italianov, tako na cestnih kot na gorskih kolesih, srečali smo jih na zadnjem delu vzpona.

Drug spust iz Socerba je bil malo spremenjena varianta prvega. Začetek enak potem pa bolj tekoč del z bandami in kakšno skaklnico in stopničko. Sosede smo hitro ujeli, na tehničnih delih smo bili bolj suvereni, lepih enduro odsekov so bili bolj vajeni in tam smo jih spustili naprej.

Sledil je ponoven vzpon na Tinjan. Varianti sta bili dve, cesta proti Črnem Kalu ali direktna varianta po brezpotju, ki bi naj bila stma in zahtevna. Kakopak, izbrali smo strmejšo. Vzpon je bil v začetku dokaj stm po kamniti, razriti podlagi posejani z nekaj koreninami. Kljub prej opisanemu se je z nekaj postanki in pravo linijo dalo odpeljati vse. Skoraj vse, en detajl sem izpustil oz. ga nisem želel ponavljati. Kolegu je šlo nekako tako: proba prvič, tretjič, petič… ni šlo. Proba šestič, spelje s prve :-). Nad travnikom se je strmina umirila in podlaga je postala kolesom prijaznejša. Nadaljujemo do gradbišča in po makadamski cesti proti Tinjanu. Ta nas je pripeljala nazaj na pot prvega vzpona. Ker nas je prvi spust s Tinjana navdušil in ker nismo bili prepričani kakšno je stanje druge variante spusta imenovane teksas, smo ponovili prvega. Minilo je prehitro in zadnji odsek sem nekako izgubil ritem in ovinkov nisem več vozil več tekoče. Zaključimo ponovno v Ospu in čaka nas še končni vzpon do parkirišča pri avtocesti. Ja vzpon za konec, zgodi se redko ampak tudi take ture morajo biti. Tokrat smo šli po cesti proti Črnem Kalu in bil sem že na rezervi. Nekako se noge niso več hotele obračati ali vsaj ne v ritmu, ki bi ga želel. Malo se je poznalo pomanjkanje tekočine ampak to sem nadomestil čez nekaj metrov. Rezervni liter vode v avtu je bila več kot dobrodošel. Hrane za dušo je bilo v izobilju, vzpon, razgled, ponovi… Nekajkrat!