Gubno po nekaj letih

Za utrjevanje znanja smo danes ponovili eno božično iz leta dva tisoč petnajst. Za pozen začetek letošnje sezone je kar primerna glede na to, da letos sploh še nisem nosil kolesa.

Malo sem zarjavel, glede na oblačno napoved in hribe sem hotel obračati pedala v dolgih hlačah. Kolega sta me prepričala naj zamenjam za kratke ker bo toplo. Čez nekaj metrov je iz mene kapljalo kot za stavo. Odločitev je bila pravilna. Sonček in prijetno pomladansko vreme sta nas, vse do malo pod vrhom, ko se je pooblačilo in začelo pihati, razvajala kolikor se da. Ves čas mi je pot kapljal v levo oko in nikakor nisem mogel ugotoviti zakaj. Do Dovške rožce smo bili že pošteno segreti in potrebni okrepčila. Postanek, čokoladica in banana so v slabem zavetrju koče, polnili naše rezervoarje za gorivo. Nadaljujemo nekaj metrov peš in potem bolj kot ne vozna prečka z nekaj blata na koncu, vse do razcepa za Kepo. Tam smo zarinili med borovce, ki smo mi, ob kolesu na rami, pošteno kravžljali živce.  K sreči se je hitro umirilo in pot je postala znosnejša. Seveda je kolo ostalo na ramenih bolj kot ne do vrha. Tu in tam je sestopilo za počitek in nekaj voznih metrov pod vrhom. Malo pred zadnjim voznim delom bi morali prečiti precej strmo snežišče ampak smo se odločili da ga obidemo po zgornji strani. Na poti nazaj se je kolega odločil tvegati in ga prečil tako, da je kolo polagal v sneg kot sidrišče in si sproti delal luknje za noge. Jaz in drug sotrpin sva ga obšla po spodnji stran vsak s svoje strani borovcev.

Nadaljujemo naprej in do vrha ni bilo več daleč. Neprijeten, mrzel veter je pihal ravno z naše strani pobočja in kljub ustavljanju, da ujamem kakšno sliko, se mi ni dalo odpreti nahrbtnika in nase navleči dodatnih cunj. Ah, saj je vrh blizu in kmalu se bom tako in tako preoblekel.

Ko smo bili na vrhu so nas objeli prijetni hladni oblaki, ki na srečo niso bili deževni. Pogled se je odpiral in zapiral, odvisno od strani kam si pogledal. Sendvič, zmerni razgledi, dobra družba in počitek na vrhu, kaj bi si želel lepšega.

Da nas ne bi ujel dež, smo se pobrali v dolino. Čeprav smo navzgor nosili, smo navzdol skoraj vse peljali. Tu in tam je bil kak težak detajl ali preveč borovcev v spodnjem delu pred razcepom, durgače je kar šlo. Kolega je sicer v zgornjem delu dvakrat krpal zračnico ampak se ni pretirano mudilo. Razgledi so bili super, dež ni preveč grozil in predvsem smo se pri drugem flikanju precej zabavali ob komadu skupine MI2-Oda gudeki, ki mi ješla po glavi med spustom. Sledil je spodnji, precej bolj tekoč del. Tukaj smo si na delih privoščili kak meter odpeljati malo hitreje. Končno ena malo resnejša turca z vsemi elementi našega kolesarjenja. Užival, kot že nekja časa ne…