Krim

Včerajšnja ljubljanska megla je kar klicala po pobegu iz kotline. Ker je bil Krim v planu že zadnjič in smo namesto njega izbrali Kofce smo ga realizirali tokrat. Spletna kamera nas je vzpodbudila da izbira kar se vremena tiče ne bo napačna. Čeprav ne ravno zgoden start, dobrih dvajset min pred deseto, je bilo presenetljivo hladno, le malo nad ničlo. Ponovno se je vrnil tisti jutranji občutek, ko po nekaj metrih ravnine komaj čakaš, da se začne hrib. Da, ponavadi komaj čakam da se hrib konča, tokrat je hrib pomenil dvig utripa in večji obtok rdeče tekočine po telesu.

Po nekaj metrih vzpona so se skozi gole krošnje že pokazali prvi žarki in hitro dvignili razpoloženje. Tempo je bil nekam previsok, tako ne bo šlo dolgo. Še sedaj ne vem ali sva gonila, da čim prej ujameva sonce, da ubeživa mrazu, so noge (pre)močne… V slednje dvomim, morda samo za nekaj  višincev. Malo pred Gornjim Igom je bilo sonce prijetno toplo, seveda inverzija, kako pa. Verjetno še zmeraj pod deset stopinjami ampak v prijetnem sončku smo vozili samo v majici.

Parkirišča tako spodaj kot vmes so bila polna, kar je obetalo gnečo na vrhu zato sva se odločila, da ga izpustiva. Tako in tako pa na Krimu manjka kak razgledni stolpič, ki bi omogočal pogled čez krošnje. S ceste zavijeva proti startu spusta do koder vodi kratek, strm klanček. Žal ga nisem uspel speljati brez, da bi se zadnje kolo zavrtelo v prazno in sestop je bil nujen. Kot izgovor za neuspeh bom uporabil nekoliko razrito podlago, ki je posledica odvažanja debel po tej poti. Z gozdarji smo se lepo izmenjevali oni dol, midva gor, dvakrat. A pozabil sem omeniti, da je souživač klanček speljal.

Na “vrhu” natakneva ščitnike in start. Po nekaj metrih se drživa leve linije, ki je pod listjem precej mokra in drseča ampak za užitke nisva bila prikrajšana. Ker sva se izognila vrhu sva ob stiku s cesto ponovno obrnila navzgor in zgornji del spusta odpeljala ponovno. Tokrat po desni poti. Ta je bila nekoliko bolj suha, ima kak detajl več in mi je bila malo bolj všeč. Listja je bilo toliko, da si na čase komaj našel pot.

Prečkava cesto in nadaljujeva po vmesnem delu, kjer sem se v sklopu vožnje po zadnjem kolesu učil mehkega pristajanja na hrbtu. K sreči uspešno. Spodaj se prestaviva nekoliko levo in odpeljeva medota. Bil je precej bolj suh kot pred dvemi leti, ko sem drsalnico komaj speljal. Tudi tokrat so kolesa na vzdolžnih koreninah tu in tam poskakovala malo po svoje ampak je bilo vseeno uživaško. Morda sem prepočasen, da bi vse speljal kot je treba oz. z manj zaviranja. Bistvo je bilo doseženo, noge sem utrudil, ego nahranil in dvignil nivo dopamina.