za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Primorska

Miha, 8. decembra 2019

Da je skrajni čas, da malo pretegnem nožice je znano že nekaj časa, odločitev kje jih bom pretegnil pa je padla  šele v petek zvečer. Predlog je bil Čaven, pa modifikacija, Čaven ampak najprej prečka. Realnost je bila pa še malo drugačna. Ampak morda o tem malo kasneje.

Začetek je bil klasičen malo po asfaltu nato po kolovozu, da se izognemo prvemu delu ceste, potem pa po glavni cesti v smeri Predmeje do prečke. Med mojim lovom na pobeglega Jožeta sta se mimo naju peljala dva kombija s prikolico, vsak z več kot petimi kolesi na prikolici. Fantje uživajo v lepih, zavitih in tekočih enduro progah.

Vso pot navzgor sva se spraševala kako bi spust povezala tako, da prideva do ceste in potem po enduro progi do Lokavca ampak nekako nisva našla pametne ideje.

Preskok nazaj na prečko. Pri lovski koči sva se odločila, da obrneva v hrib proti Mali gori. Nekako sem imel idejo da se da priti do Čavna. Podlaga in strmina mi na tem odseku nista bili naklonjeni, to je samo za mladino. Od mene je zahtevala nekaj sestopov in mi potiskala srce v »grlo«. Ker je bilo strmo sva hitro prispela do koče kjer so kot nalašč čakale mize in klopi. Za nekaj trenutkov se je pokazalo tudi sonce.

Ob slastnem sendviču sva skovala plan kako naprej. Do čavna bi morala nositi oz potiskati kolesa še vsaj sto petdeset višincev. Prečka iz Male gore se nekaj sto metrov pod kočo Antona Bavčerja iz desne priključi spustu s Čavna. Nekaj zabavnega spusta potem pa nazaj po prečki do ceste. Vožnji nazaj po prečki sva se sicer na začetku kovanja planov izogibala ampak… Odločila sva se, da je bilo mučenja, beri višincev, premalo in sva jo mahnila še nekaj metrov po cesti, skozi tunele proti Predmeji in naprej do Otliškega okna. To je bil tudi glavni razlog vožnje po prečki v nasprotno smer. Spust z Otliškega okna je bolj tehnične narave, kar nama obema najbolj ogovarja. Prijazen gospod nama je na spustu sicer svetoval eno bolj tekočo za drugič ampak mislim da jo že poznava. Prihodnjič preveriva enduro progein morda tudi to. Imam vsaj razlog da se kmalu vrnem.

Do otliškega okna sem že pošteno čutil noge ampak je bil lep dodatek. Vreme bi po napovedi moralo biti vedno lepše, se je pa vedno bolj kremžilo. Temu primerne so bile tudi temperature. Vroče mi je bilo samo zaradi strmine, temperature so bile v glavnem precej pod deset stopinjami. Če sem se ustavil je hitro zahladilo. Kamnit spust z Otliškega okna je bil prava zabava, sem končno ponovil malo tehnikalij, ki sicer niso bile prehude ampak ravno prave, da potešijo mojo željo.

Na koncu sva od izvira Hublja zavila še na eno tekočo progo, ki je bila sicer lepa in zabavna ampak me je stala ponovnega vzpona čisto na koncu. To me je do dobra ubilo. Saj poznaš tisti občutek, ko je že konec potem pa je samo še malo vzpona, grrrrr… Kot v dobrih starih časih, kljub utrujenosti imam občutek, da sem dobro izkoristil dan.

Komentiraj