Gubno

Vsake toliko je potrebno ponoviti kakšno lepo turco. Ker je teh zadnje čase bolj malo, bi zapis zmeraj znova lahko začel z frazo, po dolgem času… Nazadnje sem bil na Gubnem pred štirimi leti. Kot kaže sem pozabil kako zgledajo sladkosti nošnje kolesa med nizkimi borovci, ki so si na vso moč prizadevali iztrgati kolo iz mojih rok.

Že nekaj metrov po začetku vzpona opazim, da je moja prednja guma precej prazna. Hmm vem, da sem včeraj pripravi kolo za turo in preveril tlak. Jože je prijazno donilal črva za flikanje. V vsej svoji MTB karieri sem ga uporabil prvič. No bo treba dodati v nahrbtnik.

Tudi na Dovški Rožci nisem bil že nekaj časa in posledično mi je spomin zamolčal strmejši del klanca, ki se je v obliki utrujenosti plazil v moje noge. Utrujenost, mi pa šele pred začetkom ture kot se je izrazil kolega. Andraž pravi, da se tura začne, ko zavihtimo kolo na ramena oz. od razpotja pri izviru Koritec.

Med premagovanjem še zadnjega strmega betonskega klančka tik pred kočo, mi pogled uhaja na čudovit razgled na Julijce. Kratek postanek pred kočo in nadaljujemo proti prečki do sedla Mlinca. Na začetku prečke, nekaj 10 metrov nad kočo ugotovim, da sem izgubil bidon, prijazna planinka mi pove, da ga je videla malo nižje. Ker je kondicije več kot na pretek, če sarkazem navijemo do skrajnosti, se odpravim nekaj metrov nižje in poberem bidon.

Nadaljujemo po prečki se pozdravimo z nekaj planinci in si na razpotju pri izviru Koritec privoščimo postanek in dodamo malo goriva. Od tukaj naprej se ozka pot vije strmo navzgor med nizkimi borovci, kar pomeni precej zatikanja kolesa, ki udobno uživa na naših ramenih. Podlaga je precej peščena in suha kar pomeni, da je že pri hoji navzgor potrebno stopati previdno.

Če dobro pomislim je to prva resna tura z Ripmom, včasih bi jo štel med normalne ture. Ni še bilo potrebe, da bi ga navkreber nesel, ni se še spustil po tehnično zahtevni poti. Do sedaj je bolj kot ne užival na tekočih enduro progah. Veliko ga je še potrebno naučiti.

Prebijemo se nad mejo borovcev, se ustavimo in vsak namesti svojo verzijo nosilne naprave. PeakRider je moja, Jože ima nosilo integrirano v nahrbtnik, Andraž pa manjši pripomoček s katerim kolo zatakne za ročaj na nahrbtniku. Še ena stvar, ki je Ripmo ne pozna. Če sem iskren se ne spomnim kdaj sem ga nazadnje uporabljal za nošnjo. Odnesemo še preostali del vse do vrha, z nosilci so roke proste, kar je veliko olajšanje.

Zadnji koraki proti vrhu so se malo vlekli vendar je lažje, ko vidiš cilj in ko kolega z vrha fotografira tvoj skremžen obraz s katerega kaplja. Bilo je prijetno vroče. Vrh, postanek, sendvič, razgledi, končno. Pred nami Julijci s Triglavom v sredini, desno Kepa, levo pa razgled na Dovško Babo, preostanek karavank in kamniške v ozadju, za nami na severu pa dolina Drave.

Uživamo še nekaj časa potem pa se podamo na spust. Ob prvem strmem pečenem klancu je zmanjkalo poguma in sem sestopil, hmm, to bo še zanimivo. Počasi sem se unesel v tehnikalije in občutek je postajal malo boljši. Nekaj sto metrov naprej, takoj za manjšim detaljčkom predjna guma zdrsne z roba poti in se potopi ravno toliko, da sem poletel čez krmilo, naredil sem kak obrat in pristal meter ali dva nižje ob poti in gledal kako se kolo pelje še nekaj metrov naprej kjer se je, na mojo prošnjo, končno odločilo ustaviti. Jože že sprašuje če je vse OK, da vse OK odgovorim. Privlečem kolo na pot in nadaljujem. Hitro sem se unesel in lahko nadaljeval tudi na detajlih. Sipka suha podlaga je bila kar izziv na določenih delih, malo sem že pozabil kako sem užival v detajlih in tudi kako se jih vozi. Od razcepa naprej je pot vozna, ima tu in tam še kak detajl vendar je precej bolj tekoča. Za razliko od presušenega zgornjega dela spusta se v spodnjem delu najde kakšno prečenje vode in blata. Seveda sem našel najbolj blatno linijo za prečenje. Kljub počasni vožnji sem uspel ujeti vso blato, ki ga je dvignilo prednje kolo in v sekundi zgledal kot da je tura ena bolj blatnih. Še sreča, da se glavni del spusta konča ob prijetno hladnem potoku Mlinca, ki je poskrbela, da vsaj na sladoledu nisem sedel blaten do ušes.