za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Na toplo, na primorsko

Miha, 24. januarja 2022

Pa je le uspelo, da sem ga peljal malo na lepše. Človek se počasi naveliča lokalnega hribčka ter mraza, megle in najde čas tudi za kaj bolj užitnega. Primorska nikoli ne razočara, tudi tokrat ni. Še kolega, s katerim smo včasih skupaj trpeli pri obračanju pedal, se je pripeljal iz Koroške uživat na prijetnih deset stopinj nad ničlo.

Glede na to, da svoje novitete sploh še nisem peljal na resno turco, če si dovolim tole opisati kot pogojno resna je bila to prva omembe vredna z novim kolesom. Glede na to, da sem ga do sedaj mučil v snegu, mrazu in v temi se je več kot prileglo nekaj »resnega«. Prijeten sonček in strm začetek sta poskrbela, za postanek kjer smo odvrgli kožuh in do Predmeje nadaljevali samo v dolgi majici. Standarden, prijeten razgled na dolino in kmalu oblačenje in nadaljevanje po cesti med Predmejo in Colom proti spustu. Cesta je malo razgibana, v povprečju se spušča zaradi česar je nekaj neprepihljivega bilo vsekakor dobrodošlo.

Postanek na zame novem razgledišču pred spustom po tako imenovani Poštarski. Deblo z odličnim razgledom, rekel bi kar enim lepših, v teh koncih.

Namestimo ščitnike in se spustimo v dolino. Spust nič posebnega. Tehnično ne zahteven. Morda je še najzahtevnejši del to, da ne spregledaš kakšne posebej ostre skale. Serpentine se je dalo odpeljati brez pivotiranja, nekaj njih, ki sem jih poskusil odpivotirati pa so bile le slab poskus pivotiranja. Nekako mi ni šlo, bo se treba navaditi na kolo in izpiliti tehniko vožnje…

Spustimo se v dolino in odbrcamo še nekaj višincev do narejene proge na drugi strani, pod Čavnom. Malo pod prečko zavijemo v kamnolom in še zadnjih nekaj metrov pritisnemo na pedala in se ustavimo na štartu spusta. Proga je pravi sladkorček, ni tehnična ampak lepo tekoča, res užitkarska. Vmes se v blatnem odseku stresem s kolesa, upam da reveža nisem opraskal. Ustavim se za pogled proti razgledu kjer smo sedeli slabo uro in pol nazaj, pritisnem na sprožilec fotoaparata in skočim na pedala. Sreča, da je pred nami še več kot pol prej opisanega užitka. Vmes pritrdimo še vijak na Maretovem kolesu, občutek ima, da bo nekaj odpadlo. Občutek ga ni varal, odvil se je vijak pri prestavni ročici. Te, bolj tekoče odseke sem že potreniral z novincem in mi je šlo bolje kot tehnikalije čeprav je bilo slednjih danes zelo malo in še te so bile nezahtevne. Kar težko se je ne prepustiti užitkom hitrosti skozi ovinke. Ne pretiravaj, da boš lahko še kakšno odpeljal se je oglašal stric iz ozadja. Če odlična pica ne bi poskrbela za popoln konec dneva in če občutki po vožnji ne bi bili tako dobri bi ji skoraj zameril njeno ceno.

Komentiraj