Zouf di Muez

Glede na petkovo pomanjkanje volje po športu, neuspešno dogovarjanje kam in kdaj, je bila sobotna tura več kot presenečenje. Nekako smo se le uspeli dogovoriti za neko kombinacijo ture okrog kraja Moggio Udinese, Italija.

Ker je v gorah bolj ali manj zasneženo, smo ostajali nekje pod tisoč štiristo metri nad morjem. Pogled proti Creti Grauzariji in Monte Flopu, ki smo ga vozili pred nekaj tedni, potrdi našo pravilno odločitev. Delno smo kombinirali enak vzpon kot na Chiavals in tudi zadnji del spusta ture na Chiavals smo si sposodili za naš prvi spust. Vzponi, z izjemo zadnjega, proti Zouf di Muez, ki je bil bolj prečka kot resen vzpon so bili asfaltni. Edini bolj strmi del vzpona, je bil od razcepa S.lo del Zet pa do parkirišča, kjer se odcepimo na pot 428a. Slednja je pravi počitek po ravnokar odpeljanem vzponu. Lepa prečka, ki se na koncu, preden dosežemo bivak Vualt, postavi nekoliko pokonci . Od bivaka nadaljujemo po poti 425, ki postreže z nekaj serpentinami nošnje in lepo voznim zadnjim delom do vrha pred prvim spustom. Zmeraj znova me preseneča, kako enostavna je orientacija, če so poti označene s številkami. Kako jim uspe, zakaj je pri nas to nekaj nepredstavljivega.

Za vse tri  »tekmovalce« je bil usoden eden izmed desnih ovinkov s pol metera debelo listnato odejo, ki je skrivala krivca za našo izgubo ravnotežja. Malo nad vasjo Dordolla odvijemo levo proti Case Dentros in nadaljujemo po poti, ki nas je vodila na Chiavals in se po nekaj asvaltnega guncanja gor in dol priključimo prvemu vzponu. Na prej omenjenem razcepu (levem ovinku ) zavijemo desno in se držimo modrih oznak na drevesih, ki kasneje preidejo v mešanico rumenih in modrih. Ta zadnji del je postregel z lepo singlo ob in po grebenu, ki je zahtevala tudi nekaj metrov potiskanja koles in par serpentin nošnje. Končno dosežemo vrh Zouf di Muez in v oblačnem vremenu popasemo sendvič in se pripravimo na spust. Z našim prihodom smo zmotili italijanski parček, ki je užival ob kuhanju čaja in romantiki v samoti. Spust je na začetku precej strm in tu in tam je kolo odneslo neglede na minimalne hitrosti. Kombinacija listja, iglic, zmerno mehke podlage in strmine pač ni ponujala obilice oprijema. Kasneje se stmina umiri in pot postane precej bolj tekoča. Malo smo se lovili z iskanjem rumenih pik na drevesih in kamenju ampak na koncu smo pot v celoti našli. Mimogrede, to je označena MTB pot. Statistika v enem stavku znaša približno tisoč petsto metrov višinske razlike v petindvajsetih kilometrih, rahlo utrujene nožice in nasmeh na obrazu.