Ojstrc-Obir

Včerajšnji jesenski dan je bil kot ustvarjen za celodnevno kolesarjenje. Že lansko leto sem med kolesarjenjem na Ojstrc (Hochobir) rekel, da moram enkrat odpeljati varianto z dvema spustoma. Včeraj sem to uspešno realiziral. Kolega jo je sicer že večkrat, a zame je bila prva. Še zmeraj sem navdušen.

Pot je potekala iz Železne kaple (Eisenkappel) do vrha. Sledil je spust do Šajdnikovega sedla (Schaidasattel) in vzpon čez Obirsko planino (Obiralm) proti Kapelski koči (Eisenkappel Hütte) ter nato spust proti avtu nazaj v Železno kaplo.

Če bi govoril o težavnostih posameznih odsekov, bi opis zgledal nekako tako. Vzpon po večini ni zahteven ampak je zaradi dolžine dokaj izčrpljujoč. Nošnje je bolj malo, čeprav je bolje kak meter več nositi kot izgubljati energijo, ki jo potrebuješ še za drug vzpon. Prvi vzpon je večino makadamska cesta težavnosti V4-V5 do Kapelske koče in še naprej. Kak del vmes je tudi pešpot, ki zahteva malo nošnje ali potiskanja kolesa (na sliki od kapelce dalje). Nekaj ovinkov naprej od koče se težavnost poveča na V6, potreben je tudi kak sestop, cesta se spremeni v peš pot. Nositi pa je potrebno od sedla, morda še malo prej pod vrhom, do vrha. Spust proti Šajdnikovem sedlu je na delih tehničen in posledično zelo zabaven. Spust je S5-S6 kak delček je morda S7. Vzpon nazaj se začne po singli, na kateri je v začetnem delu kar nekaj sestopov. Nadaljuje se z zmerno strmimi skoki do 100 m dolžine težavnosti S6. Sledi malo makadama od planine, kjer je možno dotočiti vodo in asfaltna pot kjer nas čaka še 300 višincev do Kapelske koče. Spust proti avtu je v enem delu lahko precej vlažen in posledično drseč, v spodnjem delu je idilična singla.

Še malo statistike. Dolžina ture je malenkost manj kot 43 km, premagana višinska razlika je malenkost manjša kot 2500 m. Lani sem bil tam v poletnih temperaturah in ker je pot od Kapelske koče dalje po odprtem, nas je poletna vročina pošteno zdelovala. Spomaldanski ali jesenski čas se mi zdi bolj primeren.