Izberi kategorijo
Kamniški vrh
Da izkoristi podarjeno sončno nedeljo je stara dvojica ponovno združila moči. Izbrana je bila turca na Kamniški vrh z nekaj popestritvami. Saj ne, da ne bi kolesaril ampak na resni turci pa nisem bil od prejšnje objave. Vse vmesne so bile bolj kot ne lokalni hribček, ki s svojimi sto petdeset višinci nudi veliko užitka na enduro progah.
Štart izpred kalcita proti Ambrožu pod Krvavcem z mešano podlago, asfalt, makadam, nekaj tudi gozdne poti, ki je na delih dokaj zahtevna. Malo pred Ambrožem sledi prvi postanek in okrepčilo z idiličnim pogleom na dolino. Nadaljujeva nekaj sto metrov po cesti in iz levega ovinka zapeljeva naravnost na kolovoz, ki se spremeni v gozdno pot, kjer je tu in tam potrebno kolo prestavit čez podrto drevo. Ko sva že blizu Kamniškega vrha se začne prvi spust. Postregel je s kar nekaj detajli, ki so, od za detajle zarjavelega kolesarja, zahtevali veliko pozornosti. Nekaj nesigurnosti na začetku se hitro prevesi v boljši občutek. Oddahnem si, še znam.
Sledi ponoven vzpon, za začetek proti prečki, ki nas pripelje do pešpoti katera vodi na Kamniški vrh. Ponovno malo odbrcamo in nekaj metrov tudi odnesemo do prečke. Ta je lepo vozna, vendar zelo ozka in pogled v dolino bi me skoraj stal neželenega izleta s poti. Prečka je kratka in začne se nošnja na vrh. Od konca prečke do vrha je le te, točno 350 višincev. Teren je strm, sonce pripeka, pot mi curlja z nosu. Premikava se počasi ampak vztrajno. Od zadnjega postanka do vrha sva bila točno v eni uri. Lep razgled, zaslužen počitek in napad na sendvič. Slednji se je kasneje izkazal za napačno izbiro, kljub temu, da je v danem trenutku izjemno teknil. Še nekaj korakov pred vrhom sem rekel, da sploh nisem lačen in do prvega grižljaja sem imel prav.
Sledi še pot po grebenu do njegovega konca, kar pomeni šest zelo kratkih spustov in vzpončkov. Večinoma je kolo potrebno vsaj porivati ali odnesti nanje. No nekaj energije mi je še ostalo in sem kakšnega tudi odbrcal. Prispemo do Hudga konca, da to je vrh, nataknemo ščitnike, prestavimo amportizer v “happy mode” nato sledi dolg spust v dolino. Na začetku dokaj zahteven, kak del sem šel tudi peš, se kasneje spremeni v prijeten spust. Bilo je zelo suho, serpentine so pogoste pot je zavita in strma zato zavore precej trpijo. Če pridobiš malo preveč hitrosti boš zgrešil naslednji zavoj ali pa se na sipki podlagi ne boš ustavil pravočasno. Malenkost več vlage bi precej izboljšalo oprijem. V spodnjem delu se pot spremeni v lepšo in bolj tekočo. Družno sva se strinjala, da je bil spust odličen, čeprav ne v mojem ne v sotrpinovem spominu ni bil zabeležen kot tak.
epic :)