Na Obir s kolesom

Prejšnjo soboto smo se odpravili čez Jezersko k našim severnim sosedom. Pred nami je bil še en dvatisočak primeren za vožnjo s kolesom. Ja, tokrat smo lezli na Obir. Bila je prijetna vroča sobota. Kljub ne strmemu vzponu je vročina in dolžina ture (20 km vzpona) terjala kar nekaj kapelj znoja. Start je bil iz Železne Kaple in vse do vrha po makadamski cesti. Ne ravno čisto vse, nekaj je bilo tudi single, ki je bila vozna, če bi precej vztrajal, ker tisti del ni ravno položen. Nekako sem se odločil, da bom kombiniral vožnjo in potiskanje kolesa, ker je bilo pred mano še kar nekaj višincev. Začetni plan smo malo spremenili in peljali samo do vrha in nazaj. V osnovi smo mislili narediti še en dodaten spust in vzpon. Proti vrhu je potrebno več potiskanja kolesa vendar nič pretiranega. Ker smo turo skrajšali, smo se odločili, da tistih nekaj višincev do vrha, ki jih sicer ne bi naredili, odnesemo in uživamo v razgledu. Splačalo se je. Oddih na vrhu je bil pravi balzam.
O spustu skoraj, da ni smisla izgubljat besed, a bom vseeno kakšno izgubil. Del spusta smo se odločili da gremo po pešpoti do koče in moram reči, da vseh detajlov nisem zvozil. En je ostal za naslednjič. Težaven teren, zelo skalnat z veliko luknjami, stopničkami in ovinki v katerih sem toliko užival, da sem pozabil slikat. Od koče navzdol peljemo nekaj časa po isti poti, ki nas je vodila navzgor, nato večkrat sekamo makadamsko po kateri smo prišli, dokler na enem ovinku ne zavijemo na čisto enoslednico. Zeleno, zeleno na zelenem pot posuta z iglicami in listjem, idila. Lahko rečem, da Obir bom še ponavljal, morda naslednjič celotno predvideno turo.