Izberi kategorijo
Velika planina
Lepa klasika, ki sem jo zadnjih nekaj let kar preveč zapostavljal. Prvih tristopetdest višincev mi je pošteno dotolklo noge. Malo sem že pozabil, da ta klanček zahteva kar precej energije. K sreči se od Kranjskega raka zadeva umiri in sem si vsaj delno opomogel. Makadam je bil prijetno navlažen in mimoidoči avtomobili, ki jih sicer ni bilo veliko, mi niso grenili življenja s prašenjem. Malo nad rampo, od katere naprej je promet za večino vozil prepovedan, sem zapeljal v meglo, ki se je proti vrhu samo še zgoščevala. Vidljivost na vrhu je bila bolj kot ne nična, morda dvajset metrov. Malo po tem, ko bi se pogled končno moral odpreti je začel pihati še veter. Kljub prijetnim temperaturam malenkost nižje so proti vrhu megla, veter in mokra oblačila le te spremenila v manj prijetne. Na vrhu sem celo oblekel vetrovko, ki mi ni bila odveč. pravzprav je bila skoraj nujno potrebna. Pri Domžalskem domu so iz smreke padele kaplje kot bi deževalo. V resnici se je megla zaradi vetra hitro nabirala na drevesih s katerih kapljalo.
Hitro sem se obrnil in si v zavetju nekaj metrov od domžalskega doma nadel ščitnike in se odpravil v dolino. Če ne bi poznal poti bi se kaj lahko izgubil. Hitro sem se spustil pod oblake in temperature so narasle. Pospravim vetrovko in nadaljujem mimo nekja planincev, s katerimi izmenjamo par prijaznih besed. Pot je ravno prav tehnična, da je bil spust zanimiv. Dva detajla v spodnjem delu sta vsaj po mojem spominu malo izgubila na težavnosti, pa vendar mi je spust nudil kar nekaj užitkov. Potreniral sem kak pivot, kak manjši detajl in malo me je pretreslo na koreninah. Edini problem spusta je bil, da se je končal nekoliko prehitro …
- Malo preden sem zapeljal v meglo
- Začetek megle…
- Nadaljevanje v meglo…
- Pogled na domžalski dom :-)
- Na “vrhu”
- Tik pred dečkom tehnikalij…