Ne ravno Nanos

Letošnji januar je glede na to, da je statistično najhladnejši mesec, precej prijazen do kolesarjev. Če bil le imel malo več elana, beri, bil manj len, bi ga lahko kolesarsko veliko bolje izkoristil. Za kolesarskimi kolegi precej zaostajam pri nabiranju kondicije zato sem danes soliral. Prikrito in potiho, da me ne vidijo kako »treniram«. Prejšnja trditev ni čisto resnična, solo tura ni bila v planu, čeprav sem bil nanjo pripravljen.  Nisem ravno soler, ampak včasih paše. Eni so se odločili za smučanje, drugi so bolni, tretji imajo druge plane, četrtih ni bilo doma. Priložnosti bo še veliko, leto se je šele začelo.

Ker mi moker sneg ni ravno po godu je bila smer dokaj jasna, primorska. Vreme je do Razdrtega kazalo megleno v vse štiri smeri neba. Predse sem videl samo dobrih 100 m. Takoj za cestninsko postajo se je odprl svet in videl sem celotno dolino vse do Čavna. Odločil sem se za smer Nanos in odbrcal do lovske koče. Vrh mi je zgledal nekako preveč oddaljen in sem obrnil v smer Abrama in vmes zavil na spust proti izhodišču v Podnanos. Ker sem imel čas in sem bil sam, sem malo raziskoval. Vedel sem, da je nekje levo od makadamske ceste prečka, ki pripelje do spusta oziroma v nejgovo bližino. Raziskovanje so mi precej olajšali avtomobili, ki so travnat kolovoz do dobra razrili. Na koncu kolesnic je stala lovska preža, vsaj tako je zgledala. Kako pa, nekaterim je dano, da se lahko vozijo po markirani poti. Nadaljeval sem po delno slabo uhojeni prečki skozi gozd in se na koncu iz leve priključil znani poti. Končno, vsakič, ko sem vozil našo varianto sem se spraševal kje se začne ta pot, ki se priključi iz leve. To, zame novo, odkritje me je prav navdušilo. Ko sem dosegel razgledno točko kjer se začne spust je prijetno posijal sonček, ki se je tekom spusta vse bolj prerival skozi oblake. Prvih nekaj metrov je dokaj vratolomnih in sem jih, kot ponavadi, raje prehodil, da si slučajno res ne zlomim vratu. V nadaljevanju sem ponovil vožnjo po dobro skritem, kotalečem kamenju, v serpentinah naredil nekaj polobratov na prvem kolesu in počasi pristal na spodnjem hitrejšem delu, ki so ga lokalni uživači lepo speljali. Na začetku tega dela sem srečal lokne pohodnike, ki so me spodbujali k večji hitrosti. Kolikor sta mi znanje in varnost dopuščali sem jim ugodil. Prav pasalo je, da so za kratek čas popustile zavore. Ob mojem odhodu je sonce že pošteno sijalo. Očitno kljub mojemu poznemu začetku, je bil ta še prezgoden. Drugič vstanem kasneje in počakam sonce!