za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Drsališče

Miha, 7. aprila 2019

Ker je zime koledarsko gledano že konec in ker prav tako vse rožice in cvetenje dreves, kažejo resna spomladanska nagnjenja sem pričakoval, da so drsališča že zdavnaj zaprta. Da temu ni tako, sem se prepričal včeraj na Krimu. Za bralce, ki ga morda ne poznate, to je lokalni hribček slab streljaj iz Ljubljane.

Skratka, namesto popolnoma asfaltnega vzpona sva preizkusila eno vlako, ki jo poznam že leta in jo imam v spominu kot dokaj izčrpljujočo pa vendar sva jo napadla s precej entuziazma. Pred leti, ko sem po njej vozil nazdnje, je imela nekaj podrtih dreves mimo katerih se je zaradi vseh štrlečih vej, prebiti dokaj zapleteno. Začetek je obetal, vlaka je izgledala očiščena in nekje do polovice je res obetala. Moje veselje je hitro trčilo v kruto realnost ob prvih podrtih drevesih, ki se jih spomnim še iz zadnje vožnje pred leti, sranje ni očiščena. Nadaljuje se vozno z nekaj izzivi v oblilki povečanega naklona in iz zemlje štrlečih mokrih gladkih skalc, ki jih je potrebno obvoziti da se kolo ne zavrti v prazno. Zadnjih del, do sto metrov preden se ponovno pridružimo asfaltni cesti pod vasjo Gornji Ig, je popolnoma nevozen zaradi podrtega drevja. Tam sva dala kolesa na rame in ubrala direktno pot in sekala še zadni zavoj in se tako izognila plazenju preko dreves. Škoda, pot bi bila drugače zelo lep vzpon, upam da jo v prihodnje očistijo. Nadaljujeva klasično po asfaltu in makadamu vse do čaja v koči na vrhu, ki so jo počasi zajemali oblaki. Pri koči sem srečal zelo cartljivo psičko, če se ne motim je bila pasme Border collie. Bil sem čisto navdušen…

Sedaj med zapisom sem se začel zavedati, bodo na koncu manjkale slike podrtih dreves, psa in še česa.

Spust se je začel s premetavanjem kolesa med gladkim kamenjem in nadaljeval po dokaj široki vlaki polni ostrejših kotalečih skal in moje sposobnosti držanja kolesa v ravni liniji so delovale popolnoma nezadostne. Nadaljujemo po cesti po kateri smo peljali navzgor, tokrat v nasprotni smeri proti spustu.

Hitro po začetku sem ugotovil, da bo ta drsalnica zelo zabavna. Prostor med čepki na gumah, ki že tako niso v najbolšem stanju, se je hitro napolnili z mokro zemljo in listjem in vsak dotik prednje zavore na zmerno strmem terenu, posutem z vzdolžnimi koreninami je pomenil nekontrolirano plesanje kolesa in potencialen izlet s steze z možnostjo pristanka z galvo nekje na gozdnih tleh. Teh izletov je bilo do konca spusta kar nekaj. Na strmejših delih, kjer je zadnje kolo želelo prehiteti prvega zaradi vožnje prečno po blatno, mastni naklonini in nezmožnostjo zavijanja z dovol hitrosti, sem nemalokrat končal s vsaj delnim sestopom oz. nogo na tleh. K sreči glava ni v nobenem izmed izletov končala v lisju in blatu. Vsaka vožnja čez ne ravno prečne korenine je bila izziv, vsak majhen skok je bil skorajda skok v neznano ker je bil, vsaj zame, pristanek loterija z majno možnostjo glavnega dobitka tekočega izteka brez posledic. Bilo je zabavno in poučno, za vse težave bom okrivil slabe, obrabljene gume in resnice, da bo treba trenirati več in da je za moje težave krivo pomanjkanje znanja in izkušnj ne bom priznal na glas :-).

Komentiraj