Slivnica

Tako kot po dolgem času pišem objavo, sem po dolgih letih ponovno peljal na Slivnico. Spomini, ki me vežejo nanjo so hladni, takrat je bilo na vrhu deset pod lediščem.
Danes je bilo vreme precej bolj prijazno, poletna oblačila hitro naredijo turco prijetnejšo. Čeprav sonca ni bilo v izobilju, saj so ga oblaki dobro skrivali, te položen vzponček vseeno lepo ogreje.
Pred turo je kolega rekel, da divjanja ne bo. Pridružila se nam je manj izkušena kolesarka in sem rekel odlično, v hrib regeneracijsko počasi, dol pa po želji…
Alenka je prevzela vodstvo in navila tempo že na začetku. Ni bil ravno peklenski ampak bilo je precej precej toplo, sem kar lovil tisti tako opevani O2. Sem vedel, da tista kava pred turo vpliva na nekatere.
Proti vrhu smo malo umirili, tako da so končni višinci šli nekoliko bolj zmerno. Seveda ni trajalo saj sva z Andražem malenkost pojačala in peljala v meni še sprejemljivem pogovornem tempu vse do razgleda na Cerkniško polje. Trenutno je popolnoma zeleno, o jezeru ne duha ne sluha.
Tukaj sva čakala ostale ampak se po nekaj minutah odločila, da skočiva še do stolpa. Kmalu so se pridružili ostali, ki so naredili še ovinek do koče, ta je bila na njihovo presenečenje zaprta.
Na vrhu ni bilo ravno hladno ampak dolgi rokavi so bili primernejši od kratkih. Tako sem tudi začel spust. Na vrhu je Mare (turno kolesarski vodnik) pokazal nekaj osnov spusta za novince. Pravilen položaj na kolesu, osnove zaviranja in drugo. Na naše prigovarjanje, je med opisom napačne drže (telo čez krmilo) na kolesu, zelo nazorno demonstriral posledice. Sem upal da tega ne bo storil zares in posledično zamudil odlično demonstriran OTB (Over The Bars ), padec čez krmilo. Hmm, žal mi je, da nisem tega ujel v objektiv. Dobi pa vse točke za inštruktorsko požrtvovalnost.
Ker smo bruto porabili veliko časa in se mi je zaradi drugih zadev malenkost mudilo domov sva se z Andražem odločila, da bova oba inštruktoja pustila delati v miru in si dala malo duška na spustu.
To je pomenilo, da sem sledil Andražu kolikor je bilo to pač mogoče početi na vrni strani hitrosti. Pubec je naščpičen, vozil je na petdeset procentih, jaz pa za njim na varnih devetdeset. Na delih je pot precej zaprta in marsikateri ovinek je speljan tako da te usmeri direktno v drevo. Nagib je tudi omejen, ker boš drevo na drugi strani objel z ramo ali glavo. Torej ustavila sva se za kakšno sliko ali na križišču drugače pa je šlo lepo in tekoče. Pot je bila odlična, narejena, a vseeno naravna. Daleč od zbrušenih band brez kamenčka in korenince, kakršnih sem jih bil vajen zadnje dni na enduro progah. Tukaj je bilo vsega, korenince, skalce, drevesa, brez objektov in tu in tam kaj nepredvidenega na progi. Bila mi je všeč, petsto višincev je minilo kot bi trenil. Žal časa za ponoven vzpon ni bilo. Pa sem dobil izgovor, da jo odpeljem ponovno. Kratko in sladko v super družbi…