Črna prst

Počasi se bom le sestavil, včerajšnje mučenje je pustilo nekaj posledic utrujenosti. Črna prst ni bila nikoli lahka, čeprav po številkah ne izstopa  v ekstreme, nikoli ne razočara. Na začetku gozdna mulatjera, ki proti zgornjemu delu preide v travnato, pusti v nogah drugačne posledice kot makadamska cesta. Sotrpin se je malo pod Slatnikom odločil, da skrajša predvideno turo. Noge ga niso ubogale in do Črne prsti je bilo še kar nekaj uživaškega mučenja. Dogovorili smo se, da se dobimo spodaj in da se javi, ko prispe do avta. Sledil je del spusta do Raven v Bohinju in potem duhamoren, strm vzpon po smučišču Kobla. Ta vzpon je sicer tehnično gledno v celoti vozen ampak pobere precej energije, zato sva ga deloma vozila še več pa nosila. Recimo, da energije nisva imela na pretek in sva za vsak slučaj kak atom prišparala za kasnejšo nošnjo. Slednja se je začela kaj kmalu, če izvzamem nekaj voznih metrov po melišču in še nekaj tik pred kočo sva nosila praktično do vrha. Nošnja mi je še kar šla, čeprav sem je imel proti koncu že poln k… kufer, kaj pa si mislil?

V koči sem na hitro popasel odličen skutni zavitek z borovnicami, mislim da so bile borovnice, ne spomnim se, grrr. V glavnem bil je odličen. Zadišala nama je tudi jota, še bolj mojemu želodcu kot meni. Ljudi je bilo tokrat v koči presenetljivo veliko, seveda sva bila s kolesi edino midva. Malo je tako trčenih, da bi kolo vlekli tja gor. Kolegu v dolini, ki je že trpel ob srkanju piva sem sporočil, da malica po turi ne bo potrebna in naj med čakanjem še kaj prigrizne. Ravno, ko sva se mastila z hišnimi dobrotami je nebo potočilo nekaj solz. Hmm spust bo zanimiv, izmenjava nekaj besed med jedjo. Na srečo je padlo le nekaj kapelj in pot je ostala suha.

Prvi del spusta od koče do sedla je precej tehničen z veliko skalami, ki naredijo pot dokaj stopničasto. Potrebno je nekaj več ravnotežja, da se detaljčki odpeljejo z zmerno kontrolo. V nadaljevanju je pot lažja in predvsem bolj položna, tu in tam se najde kaka zaprta serpentina kjer mi je izvedba pivota uspela komaj v drugem poizkusu. Zgleda sem malo zarjavel, kolega je jih je odvozil v prvo. Tolažim se s tem, da mu je bilo lažje, ker je že videl moje napake :-). Ta spust je precej po mojem okusu ampak si ga le redko privoščim. Cena, ki jo plačaš z vzponom je morda malo zasoljena a vseeno vredna ponovitve vsake toliko. Še vedno sem prišel iz te ture nasmejan in tokrat ni bilo nič drugače.

Če se bom jaz dokaj hitro regeneriral bo kolo potrebovalo dlje časa. Zgleda se mu je s časom nabralo nekaj bušk, ki so se manifestirale ravno sedaj. Pa saj bi razumel, če za kolo ne bi skrbel ampak ta je deležen kar nekaj razvajanja. Na poti navzgor mi je počila napera (prokleta palica kje si se našla), prednji zavori bo potrebno zamenjati olje (upam, da samo to) in najbolj boleč del, zamenjati bo potrebno en »specialen« ležaj, grrr.