Menina planina

Menina planina je bila kot nalašč za kratko pretegovanje nog.  Turca s kolegom s katerim že dolgo nisva uspela skupaj vrteti pedal je bila planirana že prejšnji teden. Takrat nama vreme ni bilo naklonjeno. Štart ob osmih je ravno pravšnji, da sva se izognila vročini. Pot navzgor se začne po asfaltu in čez nekaj časa preide v makadam. Vzpon mi je bil prav všeč, ni prestrm, nekaj delov je v senci ali vsaj delni senci, kar ščiti možgane, da se ne skuhajo. Od mojega zadnjega obiska Menine planine je minilo debelih deset let. Čas beži. Ko sva prišla do koče, sva odnesla in malo tudi odpeljala še tistih nekaj metrov do vrha. Čeprav je bilo pri koči in okrog nekaj ljudi, sva imela na vrhu razgled na Kamniško-Savinjske Alpe samo zase.

Sledi spust do koče in postanek, da preveriva kakšna je ponudba. Jaz si privoščim jabolčni štrudelj kolega pa golaž. Malo posediva in uživava v klepetu potem pa na spust.

Spust, no ja,  začne se z vzponom, kar ni najbolj prijetno. Od postanka ohlajene mišice zapečejo ampak saj bo kmalu konec. Vzpon je dolg le nekaj deset višinskih metrov. Žal se spust nadaljuje preko planine na kateri so krave do dobra razrile pot, tudi kamenje v travi ne pomaga popraviti vtisa. Pot se vije preko manjših travnikov, gozda, ponovno travnika, vlaka, travnik skratka ni ravno navdušila. Za nameček je me je precej premetavalo po kamenju v travi in koreninah, ker so bile gume ves čas malenkost obložene z blatom. Vsake toliko naju je ustavila ograja preko katere je bilo potrebno prestaviti kolo. Če povzamem, nekako razumem zakaj nisem spusta ponavljal že kdaj prej. Morda moram najti kakšno alternativno varianto, dotičnega ne bi ponavljal. Zgodi se redko ampak v tem primeru me je vzpon bolj navdušil kot spust. Ne glede na slab spust le ta ni uspel pokvariti odličnega občutka po prijetno pretegnjenih okončinah.