Chiavals

Po dolgem času ponovno na isti lokaciji. Če sem bolj natančen je minilo skoraj 7 let, morda kak mesec manj. Za nedeljo sem imel v planu, da končno spet pretegnem noge, neglede na to kje se obrača pedala. Izbiro sem prepustil drugim. Izbran je bil Chiavals v Italiji.

Zmerno zgoden štart mi je bil kar po godu. Po dveh urah vožnje smo parkirali pod vasjo Dordolla. Začne se z asfaltnim vzponom proti vasi skozi ozke uličice, kjer je na določenih mestih moje krmilo skoraj preširoko. Na strmem asfaltnem vzponu smo višino hitro nabirali, energijo sem izgubljal kar prehitro. Pomanjkanje rednega treninga se krepko pozna. Še nismo bili na polovici ture in že mi je primanjkovalo moči. Še sreča za kemijo(gel), oreščke, banane, frutabelce in pavzo, ki so me spravili pokonci. Telo se je vdalo volji in spoznalo, da bo treba naprej. Višje kot si, lažje je, razgledi so lepši, vrh je bližje, sendvič že diši, spust je na vidiku.

No ja, do spusta je bilo še nekaj nošnje, veliko zafrkancije in vprašanj ali je nam je res tega treba. Kolega je iskal (kje si …) osebe sumljivih poklicev, ki jih nihče od nas ni videl, verjetno je bil tudi sam utrujen.

Prihod na sedlo pod vrhom je dal odgovor na vprašanje ali napademo še vrh. Prvotni plan je bil tak. Pogled proti vrhu je razkril, da bi nosili dodatnih dvesto višincev in tudi spust z vrha bi bil verjetno precej kolesarsko neužiten. Ker sam nisem ravno prekipeval od viška energije in spočitosti in ker tudi drugi niso videli največjega smisla v vzponu je vrh ostal neosvojen.

Spust je bil precej tekoč z ne preveč detajli. Tu in tam je bil kak pivot malo zahtevnejši in ga nisem uspel odpeljati v prvem poizkusu, ponavljal nisem. Na spustu smo postali še pri bivaku Giuseppe Bianchi. Ta je bil praktično v začetnem delu spusta. Da pot proti izhodišču ne bi bila preveč idealna je bilo potrebno odpeljati in odnesti še nekaj višincev navzgor. Morala je bila po prvem delu spusta kljub utrujenosti na visokem nivoju in teh sto višincev smo odnesli za šalo. Zadnji del spusta je postregel z lepo tekočo gozdno potjo, ki nas tik nad vasjo še malo pretrese po stopničkah. V zadnjem delu spusta sem ob prehodu čez beton preko katerega je speljan potoček skoraj izgubil oblast nad vozilom in kmalu bi zgrmel dober meter ali dva nižje na ne ravno mehke skale. Nauk zgodbe, ni konec dokler ni konec, naprej sem vozil lepo po pameti z malo več rezerve, da sem se na koncu lahko zadovoljno smejal z vsemi zobmi v ustih :-).