Piz da Peres

Približeval se je vikend v znamenju zgodnjega vstajanja. Še nikoli nisem bil navdušen na tem nehumanim početjem. Za kolesarjenje sem se pač vdal v usodo. Štart okrog štirih iz Ljubljane v smeri Dolomitov.

Cilj prvega dne, Piz da Peres. Strmina makadamske ceste je na delih iz spomina priklicala tudi kletvice, ki sem jih že pozabil. Ko smo končno prišli do sedla smo zagledali prečko, ki je kar vabila. Naša načrtovana pot je na tem sedlu sicer obrnila v nasprotno stran, kar pa nas ni ustavilo pri ogledu prečke. Čas je bil naš zaveznik in z užitkom smo si ogledali najprej prvi, nato drugi ovinek, gremo še malo in prišli smo do konca prečke. Skoraj smo že spremenili cilj. K sreči je moder mož na turi provokativno omenil, da smo se peljali tristo kilometrov z manenom, da osvojimo ta vrh. Obrat, sledil je ogled prečke še iz nasprotnega zornega kota. Od sedla je sledilo še malo spusta do jezera in potem smo si kolo oprtali na ramena. Še dobrih dvestopetdeset višincev nošnje in smo na vrhu.

Za razglede, malico in počitek smo si vzeli debelo uro. Sonce je bilo prijetno, posledice sončenja malo manj.

Spust je bil sprva lepo vozen ampak se je dokaj hitro prevesil v voznega samo za eksperte. V naši skupini jih ni bilo takih. Malo za odsekom, ki je namenjen prej omenjenim asom, se začne del, ki je namenjen izključno pohodnikom. Kolo iz roke v roko in previdno korak po korak. Končno smo dosegli točko, kjer se je začela zmerno tehnično vozna strmina. K voznosti niso pripomogle moje tehnične težave z zavorami, ki sem jih v spodnjem delu odpravil z menjavo ploščic. Začelo se je dobrih petsto višincev užitka. V trenutku smo pozabili na nošenje čez nevozne terene. V glavah so odmevali lepi razgledi, in užitki spodnjega dela spusta. Precej zbiti smo posedeli ob večerji v kampu, se poizkušali uskladiti kam gremo jutri in upali, da se do jutra regeneriramo. Naslednji dan nas je čakala še večja poslastica Dolomitov. Se nadaljuje…