Jus da senes

… da na kratko povzamem beganje možganov v sončnem nedeljskem jutru, ob zajtrku, pospravljanju šotorov in pripravah na turo… Še zmeraj ne vemo katero smer bomo ubrali. V mislih smo imeli krožno turo čez sedlo Jus da senes z startom izpred kampa oziroma alternativa, premik z avtom na drugo izhodišče neznane ture in po koncu direktno domov. Informacije na podlagi katerih smo se odločali… Jus de senes, za začetek deset kilometrov počasi vzpenjajočega se asfalta, nato tristo višincev obupno strmega klanca, ki nas je poleg utrujenosti od včeraj odvračal od ture, po informacijah klanec ni vozen zaradi betona, strmine in peska. Nato lepo vozen del in do sedla še tristo višincev nošnje. Kako pa, sprijaznili smo se, da bomo nosili še teh dodatnih tristo višincev betona in se odločili za turo Jus da senes. Vsi smo si želeli spusta te ture, na karti je obetal. Cilj v kampu je zagotavljal tuš, restavracijo in nobenih nepotrebnih premikov z avtom. Zmaga, odločitev za Jus da senes je padla.

Deset kilometrov asfalta je bilo ravno prav za ogrevanje. S strmim nevoznim klancem smo se borili po dve, tri včasih tudi samo eno serpentino naenkrat. Ker so bile kratke in strme, jih je bilo lažje premagovati kot dolg klanec prejšnjega dne. Klanec smo zvozili v celoti čeprav sem na določenih serpentinah lovil vsak atom kisika, ki ga je zrak okrog mene vseboval. Nadaljevalo se je po zmerno strmem makadamu z nekaj ravninami in tudi spusti. Nogam je počitek več kot koristil. Nekaj višincev naprej smo se ustavili v koči Utia de senes na višini 2116 m.n.m. To zahteva posebno zgodbo.

V Dolomitih, ki so tudi pod Unescovo zaščito je koča oskrbovana z avtomobili, pot do koče je lep utrjen makadam, gorsko kolesarjenje je del turistične ponudbe in ni prepovedano kot v pri nas. Ko te vidijo na kolesu te nihče ne gleda postrani, nihče ne opomni, da se to ne sme, da uničuješ pot, itd. Podobnih neumnosti ni. Veseli so, ker si turist za katerega poskrbijo, da se bo z veseljem vrnil. V koči te naročilo več kot preseneti. Naročiš jabolčni štrudel in dobiš jabolčni štrudel s dodatkom vanilijeve kreme in svežo jagodo.  Velika malenkost. Okus je bil odličen in cena štiri eure ni bila pretirana. Pri sosednji mizi so naročili nek carski praženec, ki bi me skoraj premamil, da bi poizkusil še tega, žal smo morali naprej. Skratka, da se če se hoče.

Sedaj nas je po naših podatkih čakalo še tristo višincev nošnje. Izkazalo se je, da je od tega dobrih sto-petdeset voznih, kar nas je več kot razveselilo. Pot do sedal je minila precej hitreje kot smo pričakovali. Na poti sem tokrat v objektiv celo ujel svizca. Razgledi malo pred sedlom so jemali sapo. Pogled iz sedla na drugi strani je v daljavi pokazal naš včerajšnji cilj Piz da peres.

Grožnja hitro približujočih črnih oblakov v gorah na višini dva-tisoč petsto metrov nas je priganjala k nameščanju ščitnikov in pognala čez rob sedla na spust po melišču. Strmina, kotaleče kamenje, neutrjena podlaga, ostre serpentine so postregli s posebnimi užitki. Tehnično dokaj zahtevno pa vendar nenevarno, to je to. Sledila je rahlo vzpenjajoča prečka za katero je sledil spust, od katerega smo vsi pričakovali še več užitkov. Nismo se zmotili, najprej par serpentin potem pa tekoča planinska pot, ki je dopuščala več počitka našim kazalcem. Nepopisni užitki, nad gozdno mejo, težko smo dojemali kaj doživljamo. Zadnji del spusta je bil ponovno težje, tehnične narave, določeni deli so bili zame tudi nevozni.

Družno smo se že med spustom strinjali, tura spada med top tri, ki smo jih vozili. Očitno imamo podoben okus. Družba, vikend je bil nepozaben…