Ledenik Molltal

Kot da jutranje prezgodnje vstajanje ni že samo po sebi dovolj stresno, je za dodatno zabavo poskrbelo električno omrežje, ki se je odločilo, da bo jutranje prehranjevanje, oblačenje in iskanje potrebščin bolj zabavno v temi. K sreči sem vse pripravil prejšnji večer, vseeno pa je kakšno stvar treba postoriti zjutraj. Tudi pritjevanje koles na prtljažnik je bilo opravljeno v temi z lučko na glavi brez pomoči ulične razsvetljave, sodelovala ni niti luna. Za nameček so ulične svetilke zasvetile kot božično drevesce nekaj sto metrov po tem, ko sva speljala.

Preden smo zajahali naše dvokolesne konjičke, smo jih še enkrat prepakirali in naredili optimizacijo prevoza za kar nam je bila hvaležna mati narava in tudi denarnica. Po dobrih dveh urah prispemo do spodnje postaje gondole, ki pelje na ledenik Molltal. Pogled na ljudi oblečene v kombinezone z nataknjenimi pancarji, čeladami na glavah in smučmi v rokah me je rahlo zbegal. Verjetno zato ker smo bili mi v kratkih hlačah in kratkih majicah in edini, ki smo iz avtomobilov vlekli kolesa in ne smučarske opreme. OK, temperature zjutraj v dolini brez sonca res niso bile poletne ampak vseeno daleč od zimskih.

Končno začenemo obračati pedala. Malo sem previden, ker res ne vem kaj me čaka in koliko imam rezerve za pedaliranje dajših turc. Začetek v senci po strmem serpentinastem asfaltu nas je hitro ogrel. Tako se nadaljuje še nekaj časa in z pridobivanjem višine se odprirajo pogledi nazaj na dolino in hitro tudi na visoke hribe okrog, spodnja postaja gondole stoji na približno 1200 metrih nad morjem. Preden smo prišli nad gozdno mejo smo imeli med vožnjo in ob postankih priložnost opazovati zlate macesne v jutranjem soncu. Pogled na vrhove še zmeraj ni razkril kam se peljejo smučarji, ki smo jih videli na parkirišču. Vrhovi so obarvani vse prej kot belo. Ob poti se peljemo mimo akumulacijskega jezera Wurtenspeicher, ki je bilo trenutno izpraznjeno zaradi vzdrževalnih del. Nadaljujemo po asfaltu mimo jezerca Stübelesee do postanka pri koči Weißseehaus kjer se malo podkrepimo in uživamo prijeten topel sonček. Še zmeraj ne vem kaj bodo počeli smučarji :-). Nadaljujemo mimo jezera Weißsee in akumulacijskega jezera nad njim kjer se je na višini 2400 metrov ob jezu zaključila asfaltna podlaga. Čaka nas še malo manj kot štiristo višinskih metrov vzpona, deloma po smučišču deloma po lepi, široki poti, ki vodi do zgonje postaje gondole. Presenetljivo vozna podlaga po smučišču me je kar pošteno izčrpavala in tu in tam sem se poigraval z mislijo, da bi sestopil in kolo porinil kak meter. K sreči so krajši postanki bili zadostni vir regeneracije in celoten vzpon sem ostal v sedlu.

Vrh, končno uzrem tisto zaplato snega ki razveseljuje smučarje, dejansko je bila malenkost večja kot sem pričakoval. Za razliko od ponavadi, ko dosežemo vrh, je bilo tukaj (pre)več ljudi, pravzaprav gneča. Vsi so se drenjali v lokalu (samopostrežni menzi) kjer je presenetljivo široka ponudba hrane in pijače. Sprehodimo se po menzi in se zasidramo na sončku na terasi ter uživamo ob kavi, štrudlu, nekateri ob pivu.

Po prijetnem martinčkanju se odpravimo na spust, ki v prvem delu do koče Duisburger postreže s precej tehničnimi detajli v obliki skal z odličnim oprijemom in veliko možnostmi za izbiro različnih linij. Malenkost nižje med prej že omenjenima jezeroma Stübelesee in tistim praznim sledi precej zatikajoča prečka. Posuta je bila z veliko manjšimi skalami, ki so terjale nekaj dodatne energije kjer je bila pot pogojno vozna in precej sestopov na ostalih odsekih. Vmes je sceno popestril en manjši podor, odsek med zlatimi macesni in spoznanje, da nas ura počasi priganja.

Malo za akumulacijskim jezerom Wurtenspeicher in pred predorom skrenemo s ceste na pot, ki je prvih nekaj serpentin “malo na glavo” a se potem unese in spremeni v prav idilično gozdno podlago posuto z iglicami, lepo voznimi serpentinami z nekaj tehničnimi vložki in pivoti za popestritev. Če je res, da se sezone različnih aktivnosti zaključujejo, vsaj tako govorijo motoristi, kolesarji in še kdo, potem je bila tokratna tura več kot odličen zaključek moje visokogorsko-kolesarske sezone.