Ratitovec

Minilo je že nekaj časa odkar sem bil na Ratitovcu, tokrat solo izvedba. Včeraj je bilo precej toplo, ne toplo, vroče. Ker sem začel v Železnikih me je najprej čakalo dobrih petsto višinskih metrov asfalta do vasice Prtovč. Zdelo se mi je kot, da je od Prtovč dalje veliko lažje, čeprav se kasneje preko planine Klom še kar goni. Tudi nošnja na vrh je minila precej hitro.

Lep razgled, sicer z malenkost slabšo vidljivostjo kot bi jo želel, je bil v zavetrju na vrhu pravi balzam.

Spust, na začetku precej tehnične narave se je kasneje malo umiril in postal bolj vozen. Ko sem brskal po spominu sem imel občutek, da sem pred časom speljal več ovir v tem začetnem delu. Verjetno je težava v spominu, ker ni delovalo, da bi lahko speljal kaj bistveno več kot sem.

Nadaljevanje spusta sem poizkušal, meni še nepoznano, varianto od Prtovč proti Železnikom. Najprej sem naletel na dela v gozdu, ki sem jih komaj obšel. Nato je sledila neka na pol vozna prečka in kasneje poti, ki sem si jo pogledal na karti, ni bilo. Nato sem se spustil po markirani poti, ki se je spodaj razcepila in oba odcepa sta se končala. Ta avantura me je stala debelo uro in precej prestavljanja kolesa po visoki travi, vejah in skozi trnje. Na koncu sem se moral riniti nazaj gor. V nadaljevanju sem le našel Markirano pot v Železnike, ki pa je na karti ni bilo. Čeprav sem bil odločen, da grem po najboljši cesti v dolino, me je ta markirana pot premamila. Na začetku dokaj obetavna enosednica se je vmes spremenila v slabo vzdrževano pot z podrtimi drevesi in sledilo je ponovno plazenje čez hlode. K sreči se je hitro končalo in pot je bila ponovno dobra. Pristal sem direktno v Železnikih. Spusta najverjetneje ne bom ponavljal čeprav, če bi izpustil vse nepotrebne izlete niti ne bi bila tako slaba varianta.