Wolayersee-Stallon-Runseck

Ali grem v soboto zraven, se je glasilo vprašanje Petra po telefonu. Tokrat sem brez obotavljanja in dodatnih vprašanj pritrdil. Omenil je samo Karnijske Alpe in bilo je dovolj. Ponavadi se sicer pozanimam kaj in kako, vsaj višince, vstajanje, ali je tura znana in še o čem, tako za psihološko pripravo. Tokrat sem bil očitno zelo željan neke kolesarske dogodivščine. Kljub zgodnjemu vstajanju se je turca začela dokaj pozno. Začetek pedaliranja malo po deseti je kar redkost. OK, peljali smo se kakih dvesto kilometrov iz Ljubljane, jutranja kava in potem še ena, radarji v avstrijskih vaseh in še kaj, so terjali svoj časovni davek.

Štart iz vasice Nostra v Avstriji v smeri jezera Wolayersee na meji med Avstrijo in Italijo. Vzpon do jezera je odličen, širok, dobro utrjen makadam vse do koče pred jezerom. Tu in tam se naklon nekoliko poveča ampak skoraj ne omembe vredno. Nekajkrat smo prečkali potok, ki je mrzlično hrumel v dolino in seveda smo si ob enem izmed manjših slapov privoščili postanek in testiranje temperaturne odpornosti pregretih glav. Osvežitev je bila več kot dobrodošla čeprav smo odbrcali komaj petsto višincev. Nadaljujemo proti koči, sonce je visoko ampak temperature še kar znosne. Naredimo nekaj krajših postankov in si pri enem izmed njih, na planini pred jezerom, ogledujemo prečko, ki nas čaka na poti nazaj.

Postanek pri koči, v prijetnem soncu, na terasi ob jezeru po približno tisoč prevoženih višincih, ko telo še ni utrujeno, je bil milo rečeno, obilen. Z Andražem sva v želodec skrila vsak po dva jabolčna štrudla z smetano, da o ostalih sotrpinih sploh ne govorim, slika pove več kot tisoč besed. Spakiramo napolnjene želodce in se spustimo v smeri v iz katere smo prišli. Pred spustom smo skočili še nekaj metrov na drugo stran jezera, da vidimo razgled in potencial za kakšno naslednjo turo. Takoj pod sedlom je še italijanska koča, katere kulinaričnih specialitet tokrat niso preizkusili.

Na prvem delu spusta proti prečki smo ubrali manjšo bližnjico, da se nismo spuščali po cesti in da je bilo bolj zanimivo. To je kolega skoraj stalo glave. K sreči jo je odnesel le s padcem, bolečim komolcem, ranjenim ponosom in seveda opomnikom glede previdnosti pred naslednjimi detajli.

Prečka proti novemu vzponu se je izkazala za precej neužitno in vozno le po krajših odsekih. Nič kaj uporabna. Na koncu pridemo do odprtega travnatega pobočja kjer smo s kolesi na ramenih, kakih dobrih tristo višincev stopicali po kratkih serpentinah strmo navkreber. Ko smo končno zaključili s tem delom, smo nadaljevali z dodatnimi sto višinci, da pridemo do točke spusta. Ker je bila tura neznana, se pravi raziskovalna, smo se na predvidevanje o količini nošnje lahko bolj slabo zanesli… To pomeni, da se zmeraj predvidi manj nošnje kot se na koncu izkaže za realnost. Tudi tokrat ni bilo drugače. Na enem izmed vrhov smo v čudovitih razgledih ponovno razvajali naše želodce. Sendvič, ki ga na zadnjih nekaj turc nisem jemal je tokrat bil še vsaj enkrat boljši kot ponavadi. Razgledi so v daljavi ponudili pogled na prevoženo pot navzgor in zgledalo je res kot, da je zelo daleč.

Od točke kjer bi se naj začel spust je bil še dolg greben z nekaj vrhovi, vzponi in spusti, ki jih ne bo treba odnesti. No, to predvidevanje se je izkazalo za napačno, odnesli smo vse vzpone. En del je bil še posebej neprikladen, kar težko je bilo prestopati po skalah na strmem pobočju s kolesom v levi roki medtem, ko sem z desno iskal skale katerih se lahko oprimem. Kočno prilezemo do zadnjega vrha, no ja recimo, da pet višinskih in petindvajset dolžinskih metrov vstran, vrh zaraščen nič posebnega. Vprašam, če skočimo do tja, da se ovekovečimo in kolega pribije, niti metra gor več ne grem. Zgodba zaključena :-).

Spust, hmm, začeli smo z nošnjo čez balvane, kjer je bilo treba kar paziti, en zdrs in noga bi šla v luknjo med skale. K sreči smo vsi preživeli brez težav. Še malo naprej ponovno naletimo na del na pol voznega in na pol pohodnega spusta, ko končno dosežemo nekako normalno vozno podlago. Pa nam spet ni bilo všeč, preširoka, premalo tehnična in nič posebnega. Še malo nižje sem na gozdni vlaki s seboj odvlekel pol male posušene smreke, ki je ležala na tleh. Zagozdila se je med okvir in napere na zadnjem kolesu, še sreča, da nisem česa polomil. V upanju, da zdaj zdaj pa pride tehnični del nas je razočaral prihod na makadamsko cesto brez detajla. Stvari si je treba popestriti in tako smo delali na hitrosti in uživanju skozi ovinke, da se je kar prašilo, zelo prašilo. Če si bil zadnji praktično nisi videl kaj dosti kar je bila motivacija, da si spredaj. Kakorkoli kljub spustu, ki ni po našem okusu, sem užival kot že dolgo ne. Vzpon bi definitivno z veseljem ponavljal, ampak spust bi delal pa drugačen. Sploh ne dvomim, da bo Peter naštudiral nekaj užitnega tudi za spust. Zaenkrat mu z veseljem priznam, da sem bil več kot navdušen nad vzponom in razgledi.