Peca

Pa sem si popravil vtise izpred skoraj treh let. Nazadnje, ko sem bil na Peci mi je ostala v slabem spominu. Tokrat je bilo veliko bolje. Kljub precej toplemu vremenu ni bilo prenaporno. Vseeno je bilo nekaj čez 1800 višincev več kot dovolj za prijetno utrujenost. Vzpon po makadamski cesti večkrat seka tako imenovan „Flow Country trail“, ki se vije od zgornje postaje žičnice do dna. Pot res zgleda urejena, prav preveč „speglana“ se zdi. In ja, ima veliko obiskovalcev. Spet nekaj kar se v Avstriji splača pri nas pa žal ne.

Pri zgornji postaji sva si privoščila sendvič. Ker sem imel en velik sendvič, namesto dveh majhnih, sem ga moral pol pustiti za kasneje. To je bilo pravo mučenje, končno prideš do zasluženega sendviča in potem moraš na polovici nehat in ga pospravit nazaj v nahrbtnik. Naslednjič bom s seboj vzel dva velika. Nadaljujeva naprej po smučišču na koncu katerega zavijeva desno na kratko prečko. Tukaj se začne nošnja vse do Končnikovega vrha. No ja, nekaj nošnje je bilo že na smučišču in na poti ob njem. Malo uživanja v razgledih potem pa po grebenu do Bistriške špice. Greben je bolj nosaški kot vozen ampak ni hudega.

Na Bistriški špici sva si vzela dolg postanek za uživanje v prijetnem soncu, ki mi je za spomin pustilo rdeče rokave in ovratnik…

Končno je prišel na vrsto spust. Tokrat sva ubrala pot 603a ne 640 kot zadnjič. Na začetku je bil precej kamnit z veliko detajli na meji voznega. Nemalokrat je bilo potrebno kak meter ali dva prepešačiti. Kasneje postane bolj vozen oz. so nevozni deli manj pogosti. Še zmeraj je veliko manjših zelo zanimivih detajlov, ki zahtevajo kar nekaj koncentracije. Spust se mi je zdel neizmerno dolg, kar ni in ni bilo konca. Kaj še hočeš lepšega od dolgotrajnega uživanja. Edino kar bi spremenil bi avto pustil ob spodnji postaji žičnice, ker se ta spust konča v njeni bližini. Mislim da se bom v kratkem vrnil, kolega je obljubil še en super spust…