Trdinov vrh

Kljub malo letošnjim turcam ena mora biti zadnja. Današnja na Trdinov vrh je torej zadnja letošnja. Ni postregla s statističnimi presežki je pa lepo nahranila kolesarsko dušo. Bilo je hladno ampak nič pretresljivega, temperature okrog ledišča oz. malenkost nad so bile ravno pravšnje, da mi je navkreber bilo precej toplo. Ni bilo za kratke rokave, je pa šlo brez rokavic. Ponavadi se mi pot bolj vleče, danes je minila precej hitro. Res je tudi, da sva tokrat ubrala krajšo varianto, ne čez greben ampak direktono od kamnoloma proti vrhu. Vzpon je zmerno položen po dobro utrjenem makadamu. Malo pod vrhom sva srečala še sotrpina, ki nama je povedal, da gre že drugič danes, prvič je šel do vrha sedaj pa gre samo do enega odcepa za spust, ki ga sam še nisem peljal. Nov spust, nov razlog za obisk, najverjetneje drugo leto.

Naslednja dogodivščina je bila nekaj metrov naprej, ko je iz gozda pritekel majhen kuža, mislim, da nekaj podobnega mini dobermanu, lastnika nikjer, psička je malo zeblo in nisva bila sigurna, če se je izgubil zato sva pogledala številko na ovratnici in kolega je poklical lastnika. Slednji naju je potolažil, da je to njegov (psičkov) hobi, obiskuje pohodnike in uživa ob sprehodu, pa naj če mu je všeč. Hitro jo je ucvrl naprej tako, da ga nisem uspel slikat.

Nadaljujema po nekaj metrih poledenele ceste, kjer sem moral celo sestopiti, zavrtelo se je v prazno, kolega je okrivil Maxxis, kot zmeraj… Ob robu ceste nadaljujem brez težav. Snega sva videla bolj za vzorec, le v kakem senčnem zakotnem delu malenkost, ostalo je pobralo. Kljub ne ravno najčistejšemu ozračju se je s prosti očesom videl del julijskih alp s Triglavom in nekaj Karavank. Oboje imajo malo več snega :-).

Spust je minil brez večjih posebnosti in detajlov, z izjemo ene moje napačne odločitve, ko sem zavil desno namesto levo in izbral napačno stezico za nekaj metrov. Kriv sem za nekaj dodatnih metrov, ki jih je bilo treba odbrcati. Do tega trenutka je bilo precej užitka levo, desno, levo, desno, desno… po koloarju polnem listja v upanju, da ne najdem kakšne potopljene veje ali zadenem skrite skale. Izšlo se je brez težav z velikim nasmehom na ustih. Sicer ne visokogorski, ampak super zaključek leta…