Monticello

Včeraj v Ljubljani, megla, hladno, ne ravno vreme, ki poživlja. Odhod k zahodnim sosedom je bil več kot prijeten. Kot prvo, mikalo me je obiskati nekaj česar še nisem. Kot drugo, Boris ima odličen nos za izjemne turce. Kot tretje, ah to lahko gre v neskončnost… Številke 1300 metrov višinske razlike, dobrih 20 km ne kličejo ravno po tem, da bi se peljal tako daleč. Številke lažejo, tokrat na veliko.

Start iz mesteca, Moggio Udinese, kjer nam je lokalni MTB maestro, ki skrbi za promocijo urejanje in „izgradnjo“ poti, navdušen pokazal nov kos poti, ki so jo ravnokar naredili. Pri nas se kaj takega dogaja samo med spanjem. Tura ima 1000 višincev vzpona po izjemno lepi poti. Čeprav vzpon ni lahek sem užival vsak meter, kako sem užival pri spustu raje ne opisujem. Kotalni upor na vzponu je bil velik kar pobere več energije kot recimo vzponi po makadamu. Razgledi proti vrhu čudoviti. Na vrhu smo srečali gručo Slovencev izmenjali par besed nato pa po grebenu v dolino. Ta greben ni vozen v celoti, nekaj krat je bil potreben sestop, ker je bilo izjemno strmo in veliko suhe trave, ki je skrivala kamenje. Spust je, razen grebena, do klopce po isti poti kot vzpon. Pri klopci se odcepimo na novo pot, ki nam jo je pokazal maestro in nadaljevali v dolino. Ta del je dokaj strm ampak lepo vozen. Kasneje nam pot prekriža še nekaj detajlov malo večje težavnosti. Na koncu je bilo potrebno še čez reko, da si umijemo noge, tako prepoteni pa ja ne moremo v avto. Definitivno vredno ponovitve.