Monticello drugič

Monticello, več kot očitno odlična zimska turca. Za razliko od prvič, tokrat vrha nismo osvojili smo pa preizkusili nov spust, in utrdili poznavanje klasičnega. Ja, dvakrat smo rinili po isti poti navzgor in ne, ni bilo dolgočasno. Sredi marca sem v klanec poganjal s zavihanimi rokavi.

Prvi, “novi” spust je pozitivno presenetil. Zgornji del ima nekaj lepih serpentin, ravno prav za trening obračanja na prednjem kolesu. Srednji in del spodnjega dela poti je sicer precej skalnat in kolesu ne najbolj prijazen. Opisal bi lahko kot če bi se peljali po suhi strugi majhnega potočka z velikimi kamni.

Prvi del “klasičnega” spusta je precej strm vendar je oprijem dober. Zavore mu niso hvaležne. Na koncu tega dela so rotorji pošteno obarvani in značilen vonj po pregretih zavorah ne pušča dvomov ali so te trpele ali ne. V nadaljevanju je potrebno kolo kdaj pa kdaj prenesti čez strugo ali podor. Zahtevnost je v glavnem S5-S6 kak del je seveda tudi S7. Zaključek spusta poteka po lepi soteski ob modro-zeleni reki. Na koncu nas čaka še malo vzpončka in asfalt nazaj do avtomobila.