Dobrač

Včerajšnja turca mi še danes nariše nasmeh na obraz. Sicer precej vožnje za 1300 višincev pa vendar. Zaželel sem si nekaj novega, ker sem zadnje tedne zmeraj pristal na že znanih poteh. Tokrat smo bili na Dobraču pri naših severnih sosedih.
Pot navzgor, hmm, kako naj rečem na začetku ni položna in se v nadaljevanju kar vleče. Morda sem imel samo tak občutek ker sem bil prvič. Vzpona je dobrih 12 km, če odštejem ravninski del. Začetnih cca. 450 višincev je dokaj strmih potem se pot položi in so le tu in tam manjši skoki. Tudi makadam se včasih postavi precej pokonci vendar nič nevoznega. Do vrha smo pripeljali brez nošnje oz. porivanja kolesa, čeprav so določeni delčki bili bolj zahtevni.
Zgodba na spustu je nekoliko drugačna. Zaradi kotalečega proda in veliko peska je začetni del od vrha do sedla dokaj zahteven. Določene serpentine zahtevajo obračanje na prvem kolesu, čeprav niso zelo zaprte. Od sedla dalje se peljemo po kanalu med borovci kjer se nadaljuje neutrjena peščena podlaga. Pot je posuta z krajšimi zahtevnejšimi preprekami. Spodnji del spusta postane bolj tekoč in manj zahteven. Da ne bo pomote, spust ni lahek, povprečno težavnost bi ocenil na S5 in S6 kakšna ovira je tudi S7.
Morda sem tako užival, ker je bilo spet nekaj novega in so novi izzivi popestrili že tako lep dan.