Na Porezen

Sprva načrtovana primorska turca se je spremenila v nekaj povsem drugega. Prvotni plan sva spremenila, ker smo primorsko tlačili že zadnjih nekaj vikendov. Čeprav je lepa, topla, sončna, zanimiva in še kaj, naj si kak vikend odpočije, vsaj od mene.
Odločitev je bila, da jo mahneva na Porezen. Če sem natančen najprej na Porezen potem spust v Petrovo Brdo in nato na drugo stran osvojit še vrh Bače. Jaz na Poreznu še nisem bil, Jože je nad njim navdušen, razgledi se obetajo… Vse je res, samo za oblačnost sem upal, da se je ALADIN zmotil. Tokrat se ni. Na postanku je že kazalo, da bo sonček odžarčil oblake a sem se v nadaljnjih metrih potopil še bolj v vanje. Zadnji del ceste je bil precej prekrit z zmrznjenim snegom. Kljub zmrzali se je preveč vdiralo in mahnila sva jo po pešpoti do vrha. Seveda kolesa so bila na ramenih. K sreči je pot do vrha vodila po grebenu, moja leva ličnica je prevzela vlogo ščita in svoji desni sestri omogočila normalen pretok krvi. Kot sem že omenil razgledi so bili precej okrnjeni pa vendar nekaj se je videlo. Z vrha sva se hitro pobrala in jo mahnila proti koči. Topel čaj, kako paše. Malo sva se okrepčala in potem spust proti Petrovemu Brdu. Začetni del spusta  po shojenem snegu. Peljala sva se po kanalčku zbitega snega, oprijem je bil super, prav verjet nisem mogel. Nekateri planinci so imeli male dereze, nama so gume služile več kot odlično. V Petrovem Brdu sage še ni bilo konec, mahnila sva jo na drugo stran proti vrhu Bače. Pri lovskem bivaku sva se odločila, da obrneva prečka je imela preveč snega in hoja bi naju popeljala v noč. Odločila sva se, da bo dovolj. Obrat in spust v Podbrdo. To je bil spust po poti, ki jo sicer uporabljamo za vzpon, ko gremo proti Možicu ali kam dlje. Ker je lepa, široka po večini čista pot, sem si dal malo duška in hladil zavore bolj kot običajno.