Kovk v vetru

Veter v laseh, je dokaj priljubljena fraza. Kljub ne ravno resnemu vetru, po  standardih ajdovcev, sem imel danes veter ne samo v laseh ampak tudi v kosteh. Napoved sicer ni kazala kaj pretiranega vetra na primorskem, zato se nisem spraševal ali je izbira ture primerna. 

Kovk je takšna prijetna kombinacija vseh vrst poti, asfalta, gozda, kamenja, trave, zmernih tehnikalij, nošenja in odprtih odsekov. Da ne bo napačno razumljeno, nošnja oz. potiskanje je potrebno samo, če noge ne dajo dovolj in tu in tam med prebijanjem čez grmičevje na prečenju do spusta. Očitno moje noge niso dale dovolj :-), malo sem moral tudi nositi. Če je prezahteven teren za pedaliranje raje kolo nosim kot potiskam. 

Že na asfaltni cesti proti Colu se je veter nekajkrat obrnil v prsa in me vztrajno tiščal nazaj proti izhodišču. Hitrost vožnje je bila v teh trenutkih kot bi imel krepkih štirideset let več ali pa nase obešenih dodatnih petdeset kilogramov. K sreči sem v nadaljevanju imel nekaj zavetrja vsaj dokler nisem prišel do zadnjega dela vzpona, po sicer gozdnatem delu grebena. Tam me veter ni ustavljal je pa odločno zniževal prijetno pomladno temperaturo. Na vrhu, sem med oblačenjem moral vse obtežiti ali zavezati. Najprej mi je hotelo odnesti vrečko, potem majico, in na koncu še jakno. Nadaljevalo se je po grebenu, kjer se me je veter lotil iz desne. Na bolj odprtih delih sem moral biti nagnjen v veter sicer se nisem mogel peljati vsaj ne pri sunkih. Ni bilo hudo, je pa zanimivo kako malo je bilo potrebno, da mi je zamajal ravnotežje. Čisto ob robu je bilo za premisliti ali ni morda bolje peš… 

Končno pridem do začetka spusta, malenkost nižje od grebena v zaveterju kjer me prijetna sapica ob na sončku sploh ni motila.

Začnemo po nekaj tehničnih detajlčkih in eni ožini, ki je bila za moje krmilo preozka. V spominu sem imel, da je ta del bolj zahteven. Nadaljuje se klasično po primorsko, lepa zavita pot med nizkimi drevesi z precej skalcami in obilo kotalečega kamenja, ki so mu pohodniki dodali še umetno narejene prečne »jezove« iz kamenja. Čeprav solo turca je bila prav prijeten kontrast domačim, speglanim, kratkim potem po Golovcu. Recimo, da jo štejem za resno turo…