za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Ena iz Dordolle

Miha, 16. septembra 2019

Pa sem se pridružil še eni vodeni turci turno kolesarske sekcije PZS. Vzpon do neke točke je enak kot vzpon na turci, ki sem jo delal predlani, monte Flop pod creto Grauzario. Tokrat smo namesto levo odvili desno in se znašli na povsem drugi turci.

Vzpon se začne po zmerno strmem asfaltu in nadaljuje po betonu, ki se končno spremeni v utrjen in ne pretirano strm makadam. Kljub zaključku poletja so bile temperature precej nagnjene v smer izgube tekočine. Vožnja je večino časa v senci kar je nekoliko omililo kapljanje izpod čelade. Sledilo je nekaj spusta preden pridemo do odcepa kjer se začne potiskanje oz. nošnja kolesa vse do planine Forchiutta. Ta del vzpona bi upal ocenit kot v »celoti« vozen v kolikor si večji »vol« kot jaz in lahko pedaliraš po dokaj strmi poti, posuti z iglicami in kratkimi serpetinami. Da ne bi bila podlaga preveč idealna je mati narava nanjo vkopala nekaj korenin in tu in tam tudi kak kamen. Bil je izziv, dolg kakih sto petdeset višincev, ki mi je pošteno raztegnil pljuča. Počutil sem se kot v starih časih, ko je šlo do konca. No skoraj do konca, kak detajl sem v dobrobit nadaljevanja ture, izpustil in ga ne ponavljal. Za razliko od preteklosti sem moral tukaj počivati bolj pogosto ampak ego je bil definitivno potešen.

Na planini smo opravili malo daljši počitek, ki je mojemu telesu vrnil nekaj kisika in dal nekaj motivacije za nadaljevanje po prečki, ki se je začela prav idilično. Bilo je prelepo, da bi trajalo, zato se je tudi prečka, spremenila v “prečko” in se postavila pokonci. Ja vem, ne sliši pravilno, prečka, ki gre navzgor ni prečka. ampak ta efekt pozna vsak gorski kolesar. Na odseku z vlažnim kamenjem skirtim v travi sem obupal in tudi sam malo potiskal kolo.

Končno prispemo do sendvič postanka z lepim razgledom in družbo rjavo-belih, lisasto-kosmatih živali z rogovi. Da bile so krave, prijazne krave in tudi bikec se je našel. Opisovati kako zelo intimen odnos sva imela z mojim sendvičem nima smisla… Med postankom smo opravili še nekaj servisnih dejavnosti v smislu, menjava zračnice in nastavitev zavornih čeljusti, da preprečimo potencialne nevšečnosti na spustu.

Spust, aaa ne še takoj, sendvič je potrebno potisniti v kri in ni boljšega kot še sto višincev vzpona, da pospešimo proces. Končno spust, sedaj pa res samo še v dolino. Spust ni bil tehnično zahteven, bolj kot ne tekoča singla, kjer so se diski lepo hladili. Bilo je nekaj manjših nezahtevnih detaljčkov za popestritev razen na koncu kjer me je razveselilo nekaj zaprtih serpentin kjer bi brez pivota težko zvozil. Definitivno prijetna turca, ki sem si jo do dobra otežil s prej omenjenim vzponom, ki sem ga poizkušal odpeljati kar v največji meri. Pico sem si po mojem prepričanju več kot zaslužil. No vsaj teknila je kot bi si jo res…

 

Komentiraj