Poznana a z novim razgledom

Zadnjih nekaj opisov bi vsakič lahko začel s stavkom o rehabilitaciji kondicije. Presledki, med zame, resnimi turami so tako dogi, da vsakič znova nabiram kondicijo že na turah, ki so včasih veljale kot pošihtarski skok na kolo.

Dobrča kot izbrana destinacija se mi je zmeraj zdela odlična in ker je preverjeno, nisem vozil že od aprila davnega leta 2015 bi se spodobilo, da ji naklonim nekaj svoje pozornosti, kot starim prijateljem, ki jih že dolgo nisi videl. Za nameček sva turo delala s starim starim prijateljem, kar mi prikliče spomine na čase, ko sva večino tur vozila v tej postavi.

Na začetku je kar šlo, pedala so se lepo vrtela, klanec je bil položen in moj ego zadovoljen. Očitno je ostalo še nekaj v nogah in pljučih. Saj ne, da sva šla po lažji poti, ki jo imenujeva položna varianta. Žal se v drugem delu postavi precej pokonci, kar sem sicer vedel in smiselno bi si bilo prihraniti kak atomček ali dva. Mladostniška neizkušenost je huda reč :-). Hitro sem začel plačevati davek začetnega entuziazma in stari prijatelj me je snel za deset minut do naslednjega postanka v bližini koče. Če malo pretiravam lahko rečem, da sem se do tja komaj privlekel ampak to pretiravanje ni daleč od resnice. Ker se spodobi, da se na turi kolo tudi nese, sva tradiciji ugodila z nošnjo do vrha Dobrče. Danes je bilo presenetljivo veliko ljudi. Ja vem, vikend, poletje itd…

Na Dobrči sem bil že velikokrat, podnevi, ponoči, pozimi in poleti, najverjetneje tudi jeseni in spomladi, pa se mi nikoli ni ljubilo sprehoditi do razgledne točke imenovane Šentanski vrh, za katero je, ne boste verjeli, celo oznaka na vrhu. Ne samo to, že nič kolikokrat sem razmišljal o realizacije tega sprehoda. Na priporočilo kolegice sem se tokrat le odločil podaljšati še za dodatnih pet minut hoje. Tudi če bi vložil krepko več kot teh pet minut ne bi bil razočaran. Hvala za nasvet ;-). Skratka, pogled na dolino proti Ljubljani na moji desni, pred menoj greben Košute, Storžič in Kamniške Alpe, levo Begunjščica in malo nazaj še Stol in dolina proti Jesenicam z Blejskim jezerom v levem spodnjem kotu. Da bo slika popolna čez dolino gledaš naravnost v Triglav in okoliške Julijce. Za moj okus je pri nas relativno malo razgledov s takim pogledom. Za razliko od kolega, ki je kolo “zagnal” v grmovje na vrhu Dobrče, sem ga jaz tovoril s seboj do razgledišča. Ni imelo posebnega smisla, z izjemo nekaj metrov spusta, sem ga tja in nazaj nesel.

Spust kot še nikoli do sedaj ni razočaral, precej pivotov, kar nekaj tehnikalij, ki jih ne morem kar speljati brez, da bi vsaj malo pogledal linijo in premislil kako in kaj. Saj ne, da bi bil izjemno suveren ampak sem jih pa speljal in tako malo nahranil ranjen ego, da se bo lažje regeneriral, do naslednjega mučenja.