Pošihtaska

Pošihtarska, ne vem kdaj sem nazadnje vozil pošihtarsko turo. Ne samo, da se ne spomnim kdaj je bila zadnja pošihtarska, še manj se spomnim kdaj sem nazadnje vozil z lučko. Peter nas je peljal v njemu domače kraje, na hribčke okrog Borovnice. Plan je bil nekoliko ambicioznejši kot je kot je bila realizacija. Za drug vzpon je zmanjakalo časa in smo ga opravili samo krajši odsek. Prvi je bil lep, imeli smo vsega, asfalt, malo položnega makadama, malo kolovoza, nekaj precej razrite strme poti kjer si lovil linijo, malo gor in malo dol, saj pravim vsega je bilo. Če bi bilo ozrače čistejše bi imeli lep razgled, tako pa je narava postregla »zgolj« s čudovitimi barvami in svetlobo zahajajočega sonca. Začetek prvega spusta je kar malo zahladilo, na srečo se je pot ponovno obrnila navzgor, celo nesel sem nekaj višincev.

Spust pa, kolega je začel suvereno in hitro sem ga izgubil izpred oči. Nekaj sem se obotavljal in že ga ni bilo. Položnejši začetek, ki je deloval dokaj lep mi je hitro dal vedeti, da se podlaga in moje gume ne razumejo najbolje. Bilo je vlažno, na odsekih celo mokro, gozdna zemlja med profilom, gladke korenine, skrito kamenje in ovinki niso ravno recept za tekoč spust.  Premetavalo me je sem in tja pa še zavore so bile očitno zaspane. Občutek oprijema in kontrole je že na začetku bil pod željeno mejo. K sreči je malo kasneje prišla na obisk še strmina, z več  zaprtimi serpentinami, vlažnimi koreninami čez katere je bilo potrebno peljati prečno. Skratka plesal sem sem in tja brez pretirane kontrole. Najbolj važno je, da je bilo nadvse zabavno, čeprav bolj tehnično kot sem pričakoval.

Drugi vzpon je bil precej krajši. Že na vzponu smo montirali lučke in iz noči naredili dan.

Sledil je krajši spust z mešano podlago, mešano v smislu vlažno in suho s tehničnim detajlom na koncu, ki sem ga sicer zvozil ampak žal s premalo kontrole in na koncu končal, ustavljen v grmovju, na srečo še zmeraj na kolesu.