Kofce

Baje je treba zadnje lepe dni izkoristiti, temu navodilu sem sledil že drugič. Prvič v soboto in danes ponovno. Od jutri naprej bo pa res slabše, če je tokrat verjeti našim vremenoslovcem. Zjutraj sicer ni kazalo najbolje, v Ljubljani je bilo jasno samo na vzhodu kjer se je kazalo sonce. Pogled proti Kamniškim alpam in v smer severa je bil vse prej kot obetaven. Mah, vseeno grem pogledat, radar ne kaže dežja, oblaki pa se lahko razkadijo…

Zmerno hladnih, jutranjih šest stopinj me je grelo med vožnjo skozi Dovžanovo sotesko. Skrit pod oblaki, ki so bili nekaj sto metrov nad menoj, sem se prebijal naprej proti Jelendolu v upanju, da bo višje kaj več sončka. Po nekaj sto višincih sem počasi zapeljal v oblake. Na enem izmed ovinkov sem uzrl prve sončne žarke, zapeljal kak meter nazaj po poti, da naredim sliko. Ne bo šlo, preveč sem se obotavljal. Medtem, ko sem uspel razjahati svojo kobilico, obrnit nahrbtnik in vzeti fotoaparat so oblaki ponovno prekrili sonce. Naslednjih nekaj višincev sem vozil na meji, ko se sonce počasi prebija skozi oblake. Na koncu sem se le izkopal iz te “megle”. Do doma na Kofcah je bilo potrebno še malo pritisniti na pedala. Zadnji del ceste, ki vodi do koče je precej šodrast in od betoniranega ovinka dalje sem nekaj metrov kolo potiskal. Razgled izpred koče je bil malo drugačen od tega kar sem vajen. Doline zalite z belimi oblaki, vmes pa v nebo štrleči vrhovi bližnjih in daljnih hribčkov.

Na spustu mi ni bilo treba ponovno skozi oblake, v tem delu so se že razkadili in sonce me je spremljalo vse do konca. Podlaga je bila presenetljivo suha in oprijem je bil odličen. V vsej tej suhosti sem naletel na, z listjem, prekrito lužo, ki sem jo opazil nekoliko prepozno. Ah saj bo šlo si rečem in še malo poženem. Jok, prednje kolo se je potopilo v blato in eno nogo sem moral žrtvovati. Na srečo ni bilo mraza in malo premočen čevelj ni predstavljal neke hude nadloge. Glede na jutranji pogled v nebo je bil dan odlično izkoriščen.