Zelenica

Pošihtarska Dobrča se je tik pred začetkom, na parkirišču v Bistrici pri Tržiču spremenila v turco na Zelenico. Ker spusta po graničarski še nisem vozil se mi je ideja zdela dobra. Seveda sta mi kolega namerno zamolčala strmino makadamskega vzpona ob smučišču proti zelenici. Sicer je vzpon dokaj kratek ampak za moj okus presneto strm na delih. Verjetno je najhuje to, da se po nekaj sekundah iz parkirišča začne na vso moč. Če bi srce govorilo bi ju poslalo nazaj od koder sta privekala na svet. Ko se je na že tako strmem, šodrastem vzponu, kjer so pluča, srce in noge v rdečih obratih še zadnje kolo zavrtelo v prazno izzvalo izgubo ravnotežja in sestop, sem preklinjal na ves glas in obžaloval pomanjkanje besednega zaklada kletvic. Očitno ga moram posodobiti…

Ideja turce je bila, da na hitro testiram in si ustvarim prve vtise o novi pridobitvi, kupil sem »PeakRider«. Na kratko palica za nošenje kolesa. Kompatibilnost z mojim nahrbtnikom (Camelbak mule, star nekaj let) ni sporna. Palico dam v prostor zraven meha za vodo in jo potisnem skozi odprtino za cevko meha. Mošnjiček, ki ga pritrdimo na kolo je malenkost težje natakniti/zadeti na palico, ki štrli iz nahrbtnika za glavo, ko kolo nameščamo v položaj za nošenje. Z nekaj vaje to ne bo problem. Zmotili sta me dve stvari sistema, prvič, ko je kolo nameščeno in lepo sedi na palici in ga ni potrebno držati z rokama se z našim gibanjem mošnjiček po okvirju premakne iz težišča in posledično se kolo nagne in ga je potrebno popravljati ali sneti in premakniti mošnjiček na okvirju. Drugič, ker je PeakRider nameščen v predalu za meh čim bližje hrbtu sem med poganjanjem v hrib, ko je hrbet usločen, ves čas čutil, da me ta palica tišči v hrbet kar ni prijetno. Kolega, ki je prav tako imel napravo na testu tega ni občutil. Predvidevam, da je problem v nahrbtniku, ki ima mehko hrbtišče, veliko jih ima prav takšno. Počasi bom tako in tako moral nabaviti nov nahrbtnik in PeakRider bo ena izmed stvari na katero bom moral biti pozoren. Ko je kolo za nošenje nameščeno pravilno v težišču je prava milina, nič več skrčenih rok zaradi česar so me zmeraj boleli komolci. Hoja je občutno bolj udobna in glede na to da mi kolo »raje« nosimo kot vozimo bo sistem prišel še kako prav. Zaenkrat samo prvi vtisi, kaj več pa v katri od prihodnjih objav, ko bo prenošenih nekaj dodatnih višinskih metrov…

Kljub strmemu vzponu je do Zelenice je višinske razlike vseeno malo malo zato smo podaljšali do vrha Triangel. Tukaj smo morali kolo kakih sto višincev odnesti. Ker je nameščanje kolesa za glavo na palico dokaj zahtevno opravilo je precej lažje, če ti kolegi pomagajo. Ko je Peter namestil kolo, ga Jože pogleda in pravi »Peter tebi ga pa v levo vleče, glej kako meni stoji« nadaljnje pojasnjevanje smeha verjetno ni potrebno. Še pojasnilo, Jože ima namreč nahrbtnik na katerem je kolo stabilno brez PeakRiderja in lahko ima roke proste.

Spust je bolj kot ne nezahteven in tekoč z izjemo ene lesene lojtrce, ki sem jo prepešačil, kamenje spodaj na desni mi je govorilo, da v kolikor gre kaj narobe bo šlo precej narobe. Zaključek je bil ob sladici za ene in kavi za druge več kot odličen. A potrebujem še kaj?