okrog Tišlerice do Jepce

Minilo je že nekaj več kot štiri leta od zadnjega zapisa s podobne ture. Jepca okrog Tišlerice, ker samo Jepca pač ne šteje za celodnevno. Nobenih presežkov v smislu višincev, kilometrine ali kakšne druge statistike pa vendar me je prijetno utrudila. Glede na zadnje ture v visokogorju, kjer je bilo precej nošnje, je ta za spremembno zelo vozna. Količina nošenja in potiskanja kolesa ni omembe vredna. Če ne bi bilo zaraščenosti z borovci bi bilo sestopov še manj. Zjutraj je bilo dokaj hladno in preventivno sem se opremil zmerno zimsko, kar se je hitro izkazalo za delno napačno odločitev. Prijeten sonček in vzpon sta hitro razbila prve toplotne vtise iz priprav v senci. Zimskih rokavic nisem potreboval, kapa je tu in tam prišla prav. Temperature so se gibale med, malo pod pet in malo nad dvanajst stopinjami.

Na vzponu se izmenjujejo sončni in senčni deli in temu podobno se spreminja temperatura. Na krišišču, kjer odvijemo levo proti Tišlarci sem misli nekaj prigriznit, vendar je kolega rekel bova malo višje, ko se cesta konča. Oba sva imela v mislih, da je to malo višje, res, malo višje, Izkazalo se je, da je bilo to dobrih štiristo višincev višje. Po tisoč višincih pa že paše nekaj prigriznit a ne? Torej nadaljujeva okrog Tišlarce in naprej, odneseva, potisneva nekaj metrov, srečava izgubljene peščce z majnim Mopsom. Psička je bila neverjetno kondicijsko pripravljena, do točke srečanja je iz katerekoli smeri kar nekaj hoje navkreber pa je bila kljub temu povsem razigrana. Spregovorimo par besed in mahnemo vsak svojo smer. Nadaljujeva skozi borovce in končno prispeva do točke sendvič. Usedeva se in uživava. Pogled na levo prikaže Kepo, pogled desno prikaže Tišlerico in nekaj prevožene poti, pogled v roke prikaže sendvič, kako lepi pogledi. Mudilo se ni nikamor, zato sva uživala počasi.

Vseeno je prej ali slej treba nadaljevati. Pot se po grebenu počasi prevesi v lep, tekoč spust z malo detajli in nekoliko večjo strmino v zadnje delu proti sedlu Jepca (Sedlič). Tukaj imamo tri možnosti, nositi približno stopetdeset višincev na vrh Jepce, ki je najin cilj, spust na slovensko stran do ceste in odpedalirati še tristo višincev do vrha ali spust na avstrijsko stran in prav tako obračati pedala tristo višincev nazaj na vrh. Tokrat sva se odločila za avstrijsko stran in ugotovila, da je spust lepši kot naša verzija. Ta zadnji makadam, pa čeprav samo nekaj ovinkov se je vlekel bolj, ko sem si mislil. Bolj je naporno za glavo kot za telo. Na vrhu na kratko posediva in se pripraviva za spust. Tokrat naju na srečo ni preganjal noben lovec za razliko od moje zadnje izkušnje, ko je iz svoje hiške na palčkah zavijal gospd iz dežele severno od nas.

Spust je bil presenetljivo lepo vozen, kar presenečen sem bil. Ne vem zakaj sem imel v spominu, da sem prejšnjič imel več težav. Podlaga je bila res odlična. Prav vse serpentine se je dalo odpeljat dokaj tekoče. Priznam na eni sem iz neznanih razlogov imel težave, čeprav ni bila nič kaj bolj zahtevna kot ostale. Sončne svetlobe, energije in volje je bilo dovolj za ponavljanje. V tretje gre rado in je tudi šlo… Kot zmeraj do sedaj, dan na kolesu je zmeraj dobro izkoriščen dan.