Ena po Avstrijsko (Lungauer Kalkspitze)

Zmeraj je užitek voziti nekaj novega, raziskati kak nov kotiček med gorami. Naši severni sosedje so dobili nekoliko večji košček kolesarskega raja kot ga imamo pri nas. Očitno so ob delitvi bili v vrsti nekoliko pred nami.

Odprava je, ob zmerno človeški, šesti uri zjutraj, štartala iz Ljubljane proti kraju Obertauren. Popolnoma smučarsko mestece. V času našega prihoda precej neobljudeno. Začetek po smučišču ne pomeni nič kaj prijetnega prebujanja nog. K sreči je bila pot, za smučiščne razmere, dokaj položna. Po nekaj višincih smo kolesa vrgli na rame za nekaj nadaljnjih metrov. Nato je bilo ponovno vozno vse do Ober huttensee in še malo okrog njega. Hop, ponovno na ramena. Tokrat je kar trajalo, praktično do sedla med Steierische Kalkspitze in našim vrhom, Lungauer Kalkspitze (2471 m.n.m). Skratka dve apnenčasti špici, ena od tega štajerska… Del do sedla in še malo naprej je bil celo vozen. Nadaljevali smo po sipki, peščeni podlagi proti vrhu, da izpolnimo nosaško kvoto. Razgledi na vrhu so bili zraven mojega tradicionalnega sendviča prijetno pomirjujoči. Prijetna temperatura, brezvetrje, počitek in razgledi. Do vrha smo potrebovali tri ure in naredili manj kot devet kilometrov, hitrost je bila očitno še daleč od svetlobne.

Prestavim zadnji amortizer v položaj “odprt” ali kot je to slikovito poimenoval kolega nekaj časa nazaj “happy mode” in začnimo spust. Na enem izmed detajlov na začetku je kolega grdo padel, kar mu je do dobra pokvarilo nadaljnje užitke ture. Nadaljevali smo spust do jezera Unter Giglachsee in naredil krog okrog. Lepo jezerce z otočkom na katerega smo imeli pogled tudi iz vrha. Spust do jezera je bil precej tehničen, ne izpostavljen in predvsem zelo zabaven. V koči Ignaz-Mattis hutte smo si privoščili malo počitka, eni ob pivu drugi ob sladicah. Ja, jabolčni zavitek mi na turah zelo tekne. Videl sem, da imajo tudi carski praženec, ki ga pomakaš v brusnični preliv, vredno ponovne vrnitve v te kraje, da preizkusim še to. Na poti od koče se je prevrnil še drug sotrpin, k sreči brez resnih poškodb, čeprav je baje na začetku kazalo kar zastrašujoče. Bil sem nekaj metrov naprej in nisem videl kaj se je zgodilo. Želim, da se oba čim prej vrneta v ustaljene tire brez bolečin.

Kolesa na rame in še nekaj manj kot sto višinskih metrov pešačenja nazaj do sedla in potem na zadnji del spusta. Prvotna ideja je bila še petsto višincev nošenja na drugo sedlo ampak smo jo k sreči izpustili, tudi vreme se je slabšalo. Spust je bil v prvem delu tehničen, potem zmerno ravninski, delno močvirnat, predvsem  pa precej zatikajoč zaradi veliko kamenja in blata. Razen krajšega dela na koncu se je nadaljeval po širokem, travnatem kolovozu, kjer smo si privoščili malce divjanja, nadaljevali po makadamu in zaključili po mokri, koreninasto, kamniti gozdni poti. Prihod v kočo in naše preoblačenje je sprožilo veliko glasnih šal in smeha na naš račun. Kuharica, natakarica in še katera so si nas privoščile, večino povedanega nismo razumeli, ploskanje, navijanje in ostalo je bilo v univerzalnem jeziku. Važno, da smo jim polepšali večer… Med čakanjem na hrano smo bolj ali manj uspešno reševali  takšne in drugačne uganke, ki so bile na voljo v koči.