Beli kot, Weißeck

Podatki večer pred turo so bili, tisoč dvesto višincev vzpona od tega šesto voznega, šesto nošnje morda se odpelje še kak meter več, turca v sosednji Avstriji pod vodstvom “domačina”. Ok, sprejmem, ne z največjim veseljem ampak vseeno, svež zrak mi ne more škodit. Nošnja mi namreč ne diši preveč, recimo, da sem je imel prejšnjo turo dovolj.

Zjutraj na parkirišču pogledamo na karto, Tom nam na hitro razloži kako in kaj. Izbral je neko drugo turo, ne tisto od včeraj zvečer. Ni me posebej vznemirjalo, sedaj sem tukaj trpel in užival bom kot vsi ostali.

Začetek odličen, čisto blag vzpon, skoraj ravnina po široki peš poti, ki se priključi na asfalt in potem še malo navzgor, pridemo do neke koče. Tukaj se obrnemo na peš pot v smeri vrha Weiseck (Beli kot). Strmina je dobila mišice ampak ostala mejah voznega. Tudi za najbolj zagrete se je po nekaj serpentinah zaključilo. Razgledi so bili že tukaj odlični, za nekaj minut zadihamo, popasem nekaj sladkorja v obliki banane in gremo naprej.  Pedal več ni bilo potrebno obračati, tako je šlo vse do vrha. No, tu in tam je bila kakšna izjema kjer smo se nekaj dolžinskih metrov peljali. Vmes, da ne bi bilo monotono, smo izkoristili nekaj debelih snežnih flik, četudi za ceno kakšnega višinca več. Vse za kolesarsko radost na snegu. Mare je na vsaki snežni fliki zgledal kot ponovno rojen, vesel kot najsrečnejši otrok. Malica ob jezerčku Roarnlacke in nekaj minut predaha v idičilnih pogledih na okolico in malo manj idiličnem pogledu na greben, ki nas je čakal za finale do vrha. Pred nami je še petsto višincev nošnje. Od sedla naprej se nekaj metrov pelje, nekaj potiska in potem spet pelje. Pogled na desno čez dolino reke Mure do njenega izvira in višje, na v daljavi ležeče tritisočake je pregnal utrujenost. Ta se je vrnila in ponovno pokazala zobe nekaj višincev pred koncem kjer sem si v brado zamrmral nekaj krepkih glede nošnje. Ko sem vrh že videl je bilo še zmeraj potrebnih nekaj metrov gor in dol ampak ti so bili lažji. Še čez zadnji jezik snega in smo na vrhu. Sendvič, končno, jaaa… Razglede iz vrha bodo veliko bolje kot moje besede opisale slikice pod napisanim, Mare pa je izjavil, tukaj je plac za umret…

Končno spust, že dolgo me noben spust ni tako navdušil kot ta. Sicer precej tehničen in vseh detajlov nisem vozil pa vendar ravno pravi izziv, da se mi je smejalo do ušeš. Kak nevarjenši, zame nevozen odsek, sem raje prestopil vendar je bilo tega resnično malo za razliko od zadnjič. Od sedla naprej je bil užitek na spustu precej okrnjen zaradi globoko urezane poti, ki jo je poglobila voda. Da ne bo pomote, tukaj ni množice kolesarjev, ki smo vedno krivi za uničene poti, ker baje vodi pripravimo teren za erozijo. Skratka, potrebno je bilo malo več kreativnosti pri iskanju prave linije. Turca za spremembo ni bila krožna ampak smo vozili dol po enaki poti kot smo nosili gor. Torej, poznali smo vse zasnežene dele in enega na poti navzdol izkoristili še enkrat, tokrat v večjem številu, z več zanosa in drznosti.  Zaključek v sončku ob narezku in pijači je iz spomina izbrisal še tistih nekaj spominov na tisoč sto višincev nošnje, ki jih je zgornji del spusta zgrešil.