Nanos po dolgem času

Sotrpin je povedal, da bo ta ravno pravšnja po daljšem počitku. V daljši počitek niso všteti vzpončki na lokalen hrib, ki ponavadi služi v testne namene in krajša uživanja s povečanim ritmom na spustu… Vreme je bilo treba izkoristiti, nikoli ne veš kdaj bo spet zima. Ker je po večini hribov, ki držijo glavo precej visoko še sneg, je bil Nanos pravšnja izbira. Po drugi strani ga že lep čas nisem obiskal in za kolesarsko tako lep hrib si zasluži malo več moje pozornosti.

Iz podnanosa do lovske koče po asvaltu sva prišla v za naju doglednem času, malenkost manj kot urca, nič posebnega. Zakaj omenjam to zloglasno urco vzpona? Zmeraj sem se spraševal koliko časa potrebujejo mučeniki na cestnem kolesu? Na povratku iz vrha je ravno do konca asfalta pri lovski koči prisopihal eden izmed prej omenjenih mučenikov. Pohitim in ga vprašam od kod je prikolesaril? Trieste…, u jebe… zame, kot MTB mučenika, nepredstavljivo. S pomočjo njegovega kolega sestavimo, da je od Podnanosa pa nekje do lovske potreboval trideset min. Sprva sem ga razumel trinajst min. V tistem trenutku sem mislil, da govorim s kom iz gira ali toura. Hmm torej tako čez palec, da ne dlakocepimo v sekunde, pelje 2x hitreje kot jaz. V glavi poiščem izgovore kot, 10 kg nahrbtnik on brez vsega, moje široke gume on na komaj vidnih, neučinkovitost mojih velikih amortizerjev njegov karbonc (verjetno) brez izgub vzmetenja…, seveda tudi jaz bi peljal 30 min, itak, ampak ne z njegovimi prenosi, verjetno umrem. No moram preizkusiti, tako za dušo, pa če se bom samo za to izkušnjo z avtom zapeljal do Podnanosa s cestakom na prtljažniku, da slučajno ne umrem do tam.

Po prej omenjenem srečanju in mojih prebliskih v glavi, sva podaljšala še do spusta čez Konja. Končno nekaj tehnikalij, ki sem jih že nekaj časa pogrešal. S predstavo se ne morem ravno pohvaliti, zato bom rekel, da je bilo to malo za trening. Zaključila sva po tekoči zaviti progi do dna. Ne, ni kaj dodati… Aja, morda nekaj slik.