Uršlja gora

Končno vikend, spet čas za kolo in eno malo ”resnejšo” turco kot pa preganjanje za hišo. Glede na čudno vremensko napoved v severo-zahodni Sloveniji smo izbrali Koroško. Kot nalašč, že dolgo nisem bil v teh koncih. Start pri Ivarčkem jezeru, od koder se je lepo videl naš cilj, stolp na vrhu Uršlje gore. Po višincih se tudi ta tura ne kvalificira za celodnevno, za to jih nekaj sto zmanjka.

Čeprav sem imel v spominu, da ta vzponček na Plešivec ni kaj posebnega, sem si v zadnjih 300 višincih premislil. Dihal sem na škrge in vsak obrat pedal sem začutil kako noga ”zapeče”. Na vrhu je bilo precej ljudi. Kolesarjev je bilo bolj malo, nismo pa bili edini. Na poti navzgor nas je prehitelo ne malo število avtomobilov, ki so bili parkirani na vseh možnih mestih ob poti. Veselili smo še štrudla, ki ga nismo dočakali, ga je že zmanjkalo. Kolega ima celo takšno smolo, da je bil tukaj že tri krat in štrudl ga ni nikoli počakal.

Pot navdol je bila v prvem delu zgornjega odseka odlična. Drugi del tega najstrmejšega dela so bile skale vlažne in neverjetno spolzke. Kakor hitro se je guma dotaknila skale je kar odskočila. Glede na to, da bi tudi v popolnoma suhih razmerah imel težave premagati vse prepreke na tem delu, sem se iz varnostnih razlogov odločil, da kak del raje prehodim. Sledilo je še nekaj korenin, razmočenih delov, kak zmerno tehničen detajl, idilična enoslednica in poležavanje ob jezeru na koncu.