Krasji vrh

To objavo pišem še zmeraj pod vplivom včerajšnjega razgleda na Julijce. Tokrat nas je zaneslo v zahodni del Slovenije. Kljub majhnosti naše deželice, se iz Ljubljane do Kobarida pelješ celi dve uri.
Vzpon na Krasji vrh se začne po asfaltu, nadaljuje po makadamski cesti med Gornjimi Ravnami in planino Zaprikaj, sledi izmenjava vožnje in potiskanja kolesa, ki v zadnjih tristo metrih pod vrhom preide v nošnjo.
Krasji vrh postreže s čudovitimi pogledi. Zaradi oblakov, tik pod nami, je bil pogled z vrha na južno stran precej zamegljen. Pogled na severno stran je bil čudovit. Na vrhu je s severne stani pihal neprijeten mrzel veter. Malica na sončku v zavetrju na južni stani bi bila prekratka, tudi če bi trajala pol dneva.
Tistih zadnjih tristo metrov navzgor tudi na spustu ni zabavnih. Ves čas se nekako prebijaš skozi travnate kuclje in kamenje, skrito v travi. Vsaj dvakrat so me ti kuclji, k sreči neuspešno, poizkušali prevrniti čez krmilo. V nadaljevanju se spust bolj približa normalnemu. Spodnji del je ponovno kamnit z veliko vibracijami čez kamenje in posledično manj zabaven. Če je vredna ponovitve? Da, mislim da je, že zaradi razgleda je vredna ponovitve. Več kot odlično preživeta sobota na sončni strani Alp.