Nanos

Končno, po dolgem času ena pošihtarska, ki se je tudi končala brez vklopa luči. Navzgor sva bila dokaj hitra, vsaj po najini presoji. To je “pokvaril” možak na cestnem kolesu, ki je mimo naju za šalo peljal precej hitreje v precej, precej težjem prestavnem razmerju. Da to ni bilo dovolj, je v pričo naju prestavil še za za tri prestave, seveda v težjo. Hmm, moram enkrat preizkusit cestno kolo, najbolje kar na tej cesti.

Že dolgo nisem obiskal te variante spusta z Nanosa, turca je bila odlična. Nekako se je poklopilo več stvari, dolgo nevožen spust, stara družba, dobro razpoloženje… Razgledov sicer ni bilo, oblaki so se držali ravno na robu. Izkupiček sledeč, okončine pretegnjene, srce okrepljeno, glava čista, duša srečna…