za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Bašeljski vrh

Miha, 15. junija 2013

Zadnja turca je bila nekaj posebnega. Vzpon do doma na Kališču je bil presneto strm. Vsako serpentino sem se ustavil in lovil atome kisika in jih kar ni bilo dovolj. Strmina na meji voznega, kombinirana z nošnjo kolesa. Na Bašenski vrh je vse od sedla pod Storžičem kolo potrebno obesit na hrbet in nadaljevat pohodniško.

Na vrhu, ko je bilo potrebno nataknit ščitnike sem ugotovil, da sta en komolčnik in en kolenčnik nekje na vzponu ubrala svojo pot. Razšli smo se, kot kaže za zmeraj. Nekako ju razumem, bilo je prenaporno.

Lastnik ali upravnik doma  (gospod, ki je zlagal zaboje piva v skladišče) naju ni bil vesel. »Prosil« je, če se ne pripeljeva nikoli več. In kljub prijaznim besedam in želji, da se pogovorimo in najdemo skupen jezik je samo ponavljal, da lahko »koga« pokliče in da zakon oboji poznamo. Mislim, da je bil stavek s to vsebino povedan vsaj tri krat. Srčno upam, da se v njegovem življenju dosledno drži vseh zakonov, ki zadevajo njega, pa čeprav so kateri neživljenjski za današnji čas. Nekako sem dobil občutek, da je zakon samo izgovor za njegovo neodobravanje moje rekreacije.

Če povzamem, odvožen, zame en izmed najtežjih klancev, narejenih približno 1200 višincev,  izgubljena dva ščitnika, grenak priokus zaradi zgoraj omenjenega, užitki na spustu in odlično izkoriščen popoldan.

1 komentar

  1. Franci pravi:

    Tile oskrbniki so ena VELIIKA žalost! Tko mora bit kot že 20 let in nič drugače…

Komentiraj