Dovška Baba

Veliko vode je že preteklo odkar sem bil nazadnje na Dovški rožci, še več odkar sem bil na vrhu, na Dovški Babi. Včeraj smo spet uživali v razgledih. Pogled na še zmeraj zasnežene Julijce je bil prav prijeten. Od koče do vrha se tistih dodatnih cca. 250 višincev nošnje kar nekako vleče.

Spust iz vrha sicer ni nič posebnega, tokrat je bilo celo precej hladno in sem moral pri koči prstoma namenjena zaviranju nameniti nekaj pozornosti in jih spomniti, da sta del telesa. V spomin so se mi prikradle zimske turce.

Na slikah ni tretjega člana posadke, ker je proti vrhu poletel z neizmerljivo hitrostjo in ga ni bilo mogoče ujeti v objektiv. Pa do naslednje…