za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Čez Vančelo

Miha, 10. junija 2012

Tokrat sva se pridružila kolegoma, ki sta turo planirala v Italiji malo dlje od Trbiža. Štartali smo iz Lužnice, pravzaprav smo parkirali malo prej ob stranski cesti. Pot je potekala proti sedlu pod Cuel dei Pez. Nato je sledilo 700 višinskih metrov idiličnega spusta. Nadaljujemo še malo po cesti do vasice Chiot od koder se je začel drug vzpon po betonski cesti, ki se je na asfaltnem delu še dodatno postavila pokonci. Sledil je še spust proti avtom.

Takoj, ko smo zapeljali na drugo stran avtoceste se je pred nami začel precej strm makadam. Ta ni želel popustiti. Vzpon je bil ves čas težavnosti V5-V7, edini čas za počitek so bili ovinki kjer je vsaj malo popustila strmina. V5 je bila bolj izjema kot pravilo. Tako se je nadaljevalo celih 800 višinskih metrov. Zelo strm, na delih slabo utrjen makadam nam je kar pobiral moči. Po krajšem postanku in okrepčilu se je začela veliko prijetnejša pot. Žal ni trajala dolgo, kmalu se je začelo nošenje kolesa do sedla. Tam je padla odločitev, da se spustimo po eni najlepših enoslednic v dolino Dunje na drugo stran. Sliši se samoumevno a ne? Težava je bila, ker je to za sabo potegnilo ponoven vzpon za 600 višincev po strmem betonu in asfaltu. Kot se je izkazalo ni bilo tako naporno kot se je slišalo. Težavnost je bila V4 kasneje slab V5. Proti koncu se je tudi mati narava malenkost zarotila proti nam. Malo pred koncem drugega vzpona je začelo deževati in pihati. Pot do avta smo odpeljali po strmi makadamski cesti namesto, da bi iskali nemarkirano pot, ki bi naj peljala nekje blizu. Hrana je v glavnem pošla, bili smo mokri, po 1800 višincih tudi malo utrujeni, vreme ni kazalo na izboljšanje pot bi bila v »neznano«. Kljub želji po avanturi je prevladala razsodnost in razum. Tudi po tej makadamski cesti je bilo zabavno smo pač malo spustili zavore…Kljub težkemu vzponu in nošnji sem zelo vesel, da smo jo odpeljali, predvsem, ker sem premagal dolg težek vzpon. Ponavljanje, danes še ne, čez dva tedna, hmm …

Uuuu skoraj sem pozabil povedat, za krajši vzpon sem se usedel na Litevilla 601 z 180 mm hoda spredaj in še malo več zadaj. Zadeva je šla po tistem makadamu lepše kot meta s 140 mm. Nujno moram to preizkusit še na eni turi. Moja teorija namreč pravi, da nekaj z 180 hoda ne pleza, praksa mi je sedaj pokazala, da se verjetno motim. No ja, moram še malo preizkusit, sedaj sem še pod vplivom začetnega navdušenja. »Upam«, da ne pleza, bo manj boleče zame.

2 komentarja

  1. Boris pravi:

    Če gledam po grafu, je bil spust v Dunjo bolj položen kakor vzpon na Vančelo. :))

Komentiraj