Nanos

Nanos, prijetno zimsko prebežališče za kolesarje. Vsaj za enkrat, ko je v visokogorju še preveč snega in ledu. Čeprav sem bil v zadnjem mesecu verjetno že trikrat tukaj, je vseeno vsakič vsaj malo drugačna turca. Spust je bil zmeraj na zahodno stran proti Vipavi ali s Konja proti Podnanosu kjer snega ni bilo več. Zgoraj se še zmeraj najde sneg, sploh kjer so zameti. Na prejšnji turci nas je kar lepo namočil, ko smo iskali neko domnevno enoslednico (singlo), tudi do kolen si lahko zagazil.
Tokrat smo jo mahnili iz Vipave proti Gradišču mimo igrišča po prečki proti asfaltni cesti, ki pelje na Nanos. Ker je bil še dan, jeee dnevi so vse daljši, je bil tokratni začetek še toliko slajši. Skoraj sem že pozabil kako je pošihtarsko začeti v dnevni svetlobi. Nadaljevanje po asfaltu proti Abramu kjer so se začele priprave na spust. Ta zgornji del se je kar vlekel, čeprav ne vem zakaj. Zadnjič je minilo hitreje.
Spust je bil fenomenalen. Na začetku sicer ni kazalo zelo obetavno, a je skalnata podlaga na dokaj široki poti z blagimi ovinki kar klicala po spuščanju zavor … uuu kar čutil sem, da me kličejo bike parki. K sreči sem preživel brez ugrizov kače, kljub slabo napumpani zadnji gumi. Kolega je imel na prejšnji turi bližnje srečanje s »kačo« in je od »jeze« pred to turo nabavil dvo-stensko gumo. Očitno se je obrestovalo. Je letel čez drn in strn kot sneta sekira.
Pa naj bo dovolj za danes …