Alpska Bohinj-Tolmin

Ujeti smo hoteli še zadnjih nekaj dni lepega vremena, pa čeprav za ceno dneva dopusta. Celodnevna tura nas je vodila v Alpe oz. “čez Alpe”. Zaradi moje pozabljivosti smo štartali z pol urno zamudo. Kje in kako sem jih pozabil sploh ni važno, važno je kaj,  pozabil sem čevlje.  Vzpon na Komno izpred koče pri Savici je bil kot nalašč za jutranje prebujanje. Bil je lažji kot sem pričakoval, z drugimi besedami bolj vozen kot sem mislil. Nekaj sestopov nekaj tehničnih stopničk, užitek. Malo  pred kočo se je obračanje pedal popolnoma končalo. Sledil je slasten štrudel in malo počitka, prvi 2 h sta bili za nami. Ko smo prišli na Bogatinsko sedlo se nam je odprl čudovit pogled proti Krnu. Res je bila fantazija, vreme čudovito, sončno, v daljavi sem videl morje. Pot se je nadaljevala proti Dobrenščici, Kalu, in planini Razor. Do Dobrenjščice malo gor potem pa prijeten spust na delih dokaj tehničen vendar nič hujšega. Iz Dobrenščice se dvignemo dobrih 200 vm in potem se začne verjetno ena najlepših prečk do Pl. Razor kar sem jih kdaj vozil. Iz planine Razor proti planini Lom nato čez tolminski Triglav spet po prečki ki se spušča in potem izjemno lep spust v Žabče. Pot na spustu je bila na delih enoslednica na delih široka z veliko serpentinami skratka res čudovita. Sledilo je še nekaj km po asfaltu do Mosta na Soči in potem z vlakom v Bohinjsko Bistrico. Ker v Mostu na Soči ni  picerije, je bilo čakanje na železniški postaji z velikim sendvičem v roki  odlično olajšanje za moj želodec. Vlak je svojevrstno doživetje kljub svoji velikosti, potniški vagoni na hodniku ponujajo res zelo, zelo malo prostora za kolesa. Skrata, kolesarsko popoln dan.