za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Visoka Rezijanska

Miha, 21. julija 2019

Pa začnimo za spremembo s statističnimi podatki. Današnja turca je zavrtela časomerilec do malo manj kot osem urc od štarta do cilja, prignala obratomer dolžine do petinštirideset kilometrov in obratomer višinskih metrov do slabih tisoč-petsto, če ne štejem pomoči gondole, ki nam je prihranila vzpon po smučišču Sella Nevea. Tega sem pred leti že vozlil in to celo s trdakom vem, da je vožnja in nošnja po šodrasti strmini proti koči Gilberti zelo utrujajoča.

Če izpustim opis asfaltnega vzpona od Raccolane skozi vasico Pani di La do gondole, katera nas je v zameno za osem everskih zlatnikov pripeljala do zgornje postaje in skočim direktno na dogajanje od zgornje postaje naprej… Izstop iz gondole in pogled na veliko število ljudi in dogajanje je bil kar malo presenečenje. Postavljeni šotori in in nekakšne promocijske aktivnosti. Na enem izmed »sejemskih« prostorov so testirali plezalnike (obutev za plezanje) na drugem so izposojali smuči in smučarske čevlje, ki so jih preizkušali na majhni zaplati snega, ki ga ni ravno v izobilju. Julij je tukaj, snežnega meteža verjetno niso pričakovali. Medtem, ko so smučarji uživali na dvajset dolžinskih metrih snega in plezalci preizkušali plezalnike smo mi pričeli z nošnjo od gondole proti sedlu Bela peč. Na poti smo prehiteli nekaj planincev, ki so nas z veseljem spustili mimo, ko so ugotovili, da smo malenkost hitrejši.

Na sedlu ob ruševinah smo malo počili, nekaj pojedli in se naužili razgledov na Montaž in Špik hude police, ki sta bila delno v oblakih, planino Pekol in dolino pred oziroma pod njima. Na tej točki se kljub precejšnji višini, nekje okrog dvatisoč metrov nad morjem, začne presenetljivo vozna pot. Nadaljuje se z nekaj spusta, kakšnim detajlom za popestritev in nekaj prehodih preko snežnih jezikov, ki se pri teh temperaturah pospešeno topijo. Tako je bilo vse do bivaka Elio Marussich oz. sedla Grubia. Tukaj smo razmišljali o spustu v drugo dolino ampak smo ga raje prestavili za nekaj časa v prihodnost.

Naprej ponovno malo lahke nošnje in nekaj vožnje vse do sedla pred vrhom Sart kjer smo odvili na prečko po levi strani pod vrhom omenjenega vrha. Ves čas mo se držali poti šesto dvaintrideset (632). V splošnem gre ta prečka malo gor malo dol in za sedlom pred vrhom Sart preide iz popolnoma kamnite v travnato podlago. Tik preden smo prišli na sedlo, smo si privoščili počitek v zavetrju in zaslužen in prepotreben sendvič. Čez sedlo so se valili temnejši oblaki in pihal je svež veter, ki smo se mu raje izognili s postankom nekaj metrov prej. Za sedlom je v začetku travnata podlaga lepo tekoča in se zmerno spušča kar nudi nekaj užitkov, ki so se žal prehitro končali. Prečka je postala precej manj vozna, sestop vsakih nekaj metrov, prestopi in prenašanje kolesa čez preozke in izpostavljene krajše odseke. Čeprav bi kakšni od teh odsekov bili vozni sem se raje odločil za sestop. Izpostavljenost prečke in potencialen padec na levo na strmo travnato pobočje ne bi bil nič kaj prijeten in končal bi se neka deset metrov nižje.

Nekaj metrov za sedlom smo dosegli lep in urejen bivak Igor Crasso, vzeli smo si nekaj časa in si ga pogledali tudi od znotraj. Lepo urejen bivak s dvanajstimi posteljami, pečjo in nekaj živeža. Od bivaka smo za spust izbrali strmejši del poti, ki je postregel z kar nekaj, zmerno zahtevnimi, kamnitimi detajli in hitro sem pozabil zatikajočo se prečko nekaj metrov nazaj.

Če povzamem celoten spust, je bilo kljub načelnemu izgubljanju višine vseeno nekaj krajših vzpončkov, ki so me počasi pošteno izželi.

Iz poti se odcepimo na številko šesto enaintrideset in zaključimo po šesto osemintrideset. Vsakič znova me impresionira enostavnost številčnega označevanja poti, ki jo uporabljajo v Italiji in hkrati me zaboli glava ob slovenski zaplankanosti in čaščenju večne markacije, ki roko na srce ni toliko različna le da je okrogla. Še barve imamo enake in bela je v sredini le številke manjkajo.

Končni del ponovno z nekaj zahtevnejšimi detajli. Kakšnega sem tudi izpustil noge me nekaj minut niso najbolj ubogale. Tisti občutek ko ni nič narobe, samo nekako nisi siguren, potem pa le ugotoviš da si verjetno malo utrujen. Ustavimo se za nekaj minut in pojem še zadnjo čokoladico kljub skorajšnjemu koncu ture. Odločitev se je izkazala za pravilno, zadnjih nekaj detajlov sem ponovno vozil z več kontrole in koncentracije. Dvomim, da je čokoladica tako hitro prišla v kri pa vendar se je v kombinaciji s počitkom splačala. Tokrat malo bolj kot zgolj prijetno utrujen…

Komentiraj