za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Mokrine

Miha, 3. avgusta 2014

Včerajšnja nosaško porivaška, na Italijansko Avstrijski meji. Baje se strmina začne takoj, ko zavijemo iz glavne ceste. V redu, pa saj ni prva in ne zadnja, si rečem. Prvi vzponček je bil na meji voznega. Takoj na prvem ovinku počitek, srce in pljuča so kričala naj “dotočim” malo kisika… Naslednji klanček isto, naslednji, da, uganili ste, spet. Kakšnega sem obupal in potiskal kolo. Ego je našel izgovor, bolje da vsake toliko potiskam kolo in prihranim nekaj moči, ker ne vem kaj me še čaka.

Na prečki se ponovno začne kolesarjenje. Nasproti sta nam pripeljali dve punci stari okrog 15 let, na monociklih. Pa sem mislil, da se je težko z normalnim kolesom peljati po tem terenu. Nadaljujemo do sedla, kateremu sledi dokaj tehničen in zato zabaven spust. Po cesti nadaljujemo proti smučarskemu središču Mokrine (Nassfeld). Lepi razgledi so bili prijeten obliž na nosaške “rane”. Seveda nošenja še ni bilo konec. Iz vrha smučišča je sledil krajši spust, nato ponovno nošenje do sedla Rudnik in naprej do sedla pod goro Creta di Pricot, ker se začne naš, težko pričakovani spust.

Spust je bil veliko manj vozen kot smo želeli. Veliko je bilo prestavljanja koles čez podrta drevesa, podore, melišča in podobno nepotrebno navlako. Proti koncu smo prišli na makadam, po katerem smo vozili navzgor. Dali smo si duška in se mu maščevali za mučenje, ki nam ga je prizadel na vzponu. Verjetno se bo še kdo od sotrpinov strinjal, da je bil dan lepo izkoriščen in da te ture ne bo ponavljal v bližnji prihodnosti. Od starta do cilja slabih devet ur in pol, premaganih dva tisoč višincev in 28 km.

Komentiraj