2s namesto 3s

Klic kolega, a greš na kolo, ostali gredo smučat… Huh, pa ravno s tabo, ki si kondicijsko v drugem svetu? Pa se podajmo izzivu naproti, tako se mi že meša od premalo kolesa. Nič kar ne bi počel že v preteklosti ampak tokrat moram ponovno preskusit svoje noge, pljuča, srce in novo progo iz Skalnice. Mahnila sva jo proti Solkanu in po tihem sem upal na ponovitev turce tripleS, ki smo jo parktat že odpeljali. Ker je že dolgo nismo ponovili in ker je okrog po hribih sneg, je bila izbira dokaj logična. Za razliko od jasnega sončnega vremena, termometer v avtu ni obetal ravno vročine. Tudi na štartu med pripravami sva bila s puhovko velika prijatelja. Parkirišče je bilo ob najinem prihodu že precej polno.

Vzpon na Sabotin naju je hitro segrel, cunje sva začela tlačiti v nahrbtnik preden sva prebila prvih sto višincev. Vzpon po soncu, praktično v brezveterju z odlično vidljivostjo in krepko povišanemu utripu je nudil vse že dolgo pogrešane občutke. Še več, končno malenkost tehničnega vzpona brez blata. Z nekaj spremembami sva do vrha »priletela« po nekoliko spremenjeni varianti kot ponavadi. Tokrat sva šla mimo neke ograjene hiše z oddajniki do katere vodi asfalt. Ponavadi sva par ovinkov nižje odvila na prečko, ki pripelje do druge ceste in nadaljevala proti domu na Sabotinu. Sprememba je bila dobrodošla čeprav sem na enem delu hotel izpljuniti pljuča. Nekje na zadnjem delu vzpona sem čutil, da sem porabil že precej zalog moči. Malo pod grebenom si v zavetrju privoščiva počitek in si zobe umaževa z nekaj prigrizki. Ljudi ni bilo malo. Na grebenu, ki je precej skalnato razrit sem se moral precej potruditi, da sem ga prevozil s samo kakšnim sestopom. Spust sva začela klasično in uspel sem zvoziti tudi prvo skalo, ki je do sedaj še nisem. Ne spomnim se točno kako je izgledala v preteklosti ampak mislim, da je nekdo dodal en velik kamen in je bil detajl tokrat lažji. Nadaljujem s padcem čez krmilo, nekaj metrov kasneje. K sreči brez posledic, zajaham svojo kobilico in vozim naprej. Spust končava brez zadnjih stopničastih detajlov, da se izogneva nasproti hodečim pohodnikom, vsi so bili prijazni in bolj kot ne navijali ob srečanju.

Spustiva se mimo avta s kratkim postankom nato pa zagrizeva v asfalt na nasprotni hrib, Skalnico. Ker sam naklon ni bil dovolj nama je pomagal veter v prsa. Jože mi je tesno dihal za ovratnik čisto na zadnjem kolesu. Pravim, pojdi naprej, če boš vozil hitreje, se zasmeje in pravi, da ne, da bo to na koncu… Super, potrebno je udariti še po egu, če že kondicije ni :-). Dvesto višincev asfalta se je kar vleklo, končno zavijeva na lepo enoslednico pod Skalnico. Jasno, ne bova rinila na vrh po asfaltirani cesti. Prečka je res odlična, na koncu postane precej bolj zatikajoča in tam sem bil kar počasen. Kolega je na ne najlažjem delu skočil mimo kot mlad mucek in se odpeljal naprej. Kje so ti časi… Počaka me na na stičišču z makadamsko cesto in vneto razlaga kako je ta del top, to je pa res super, kako je navdušen. Meni pa v glavi odzvanjajo besede, neprimerne za tale zapis. Še malo makadama (velik del so asfaltirali) in smo na vrhu, dobrih sto višincev. Samo na tem delu me je zgubil za, kaj pa vem, bistveno preveč. Komaj se privlečem do vrha. Nov spust se začne nekje pri parkiriščih spodaj, seveda je rinil do vrha, niti tistih 20 višincev mi ni prihranil. Na vrhu ob čudovitih razgledih debatirava o spustu.

Pogovor gre nekako takole:

Jože: Tukaj nadaljujeva za spust…

Jaz: debelo pogledam in pravim, ne, peljal si se mimo začetka spusta.

Jože: Kako, kje?

Jaz: Ja tam na parkiriščih je velika tabla, ki označuje spust in polno enih kolesarjev je bilo tam.

Jože: Aja nisem videl, ni mi bilo jasno kaj delajo oni kolesarji tam, zakaj so se ustavili tam, če bodo potem morali še do vrha.

Klasika, tako se je gnal navzgor, da je spregledal spust in ogromno tablo… eh, prestar sem za to.

Spust po kraljici je bil zanimiv. Fantje in punce, ki so jo naredili so opravili odlično delo, ki ga, sklepam ni bilo malo. Za hitro vožnjo proga ni najlažja in precej časa je minilo od mojih DH podvigov zato sem vozil s precej rezerve, beri, »počasi kot slep dedek«. Če bi peljal malo hitreje kot sem, bi hitro zalutal na skakalnico, brez da bi vedel kaj me čaka. No, čakal bi me objem kašne izmed nešteto skal ob pristanku. Skratka, po nekaj spoznavnih vožnjah bi verjetno užival kot že dolgo ne.

Škabrijel kot tretji planirani vzpon sem moral odmisliti zaradi pomanjkanja vzdržljivosti, Jože bi vse skupaj odvozil še nekajkrat, predvidevam. Dan kot se spodobi, končal sem ga izžet kot cunja. Jutri me verjetno čaka dolg pogovor z mlečno kislino, ki se bo na vso grlo drla iz mišic.